Deset milijonov

Podatek, da je povprečni proračun slovenskega filma, financiranega iz javnih sredstev, na dnu evropske lestvice ter da nas po razvoju kinematografije po levi in desni prehitevajo države, ki smo jim bili še pred desetletjem zgled, bi moral biti dovolj glasen alarm, da bi ga slišali tam, kjer ga morajo slišati. Pa ga ne.

Ob nastopu gospodarske krize je bila proračunsko sofinancirana kultura med tistimi resorji, ki jih je doletel največji rez. Z dobrih dvesto milijonov evrov je kultura padla na slabih sto petdeset. In ker je najlažje jemati tam, kjer večina denarja ne gre za plače, ampak za program, ki ga producirajo zunanji izvajalci, so se sredstva filmske agencije za polovico zmanjšala – slabih osem milijonov evrov se je skrčilo na dobre štiri. Od tega gredo za celotno sistemsko podprto filmsko produkcijo trije milijoni in pol. K temu je sicer treba dodati tudi približno milijon in sedemsto tisoč evrov, ki jih mora za kinematografske filme zunanjim producentom dodeliti RTV Slovenija. A kljub temu je to vsota, za katero, kot je na odprtju Festivala slovenskega filma opozoril letošnji Badjurov nagrajenec producent Franci Zajc, naši severni sosedje, ki niso ravno kinematografska velesila, posnamejo en produkcijsko zahtevnejši film ali pa morda dva do tri nizkoproračunske, ki bi jim mi sicer rekli visokoproračunski filmi.

A zdi se, da manj ko ima slovenski film denarja, več filmov posnamemo. Število zadnja leta na nacionalni filmski festival prijavljenih in potem tudi prikazanih filmov – prvih je že krepko čez sto petdeset, drugih skoraj sto, tekmuje pa jih dobrih petdeset – namreč na prvi pogled govori o pravi filmski bogatiji in izjemnem ustvarjalnem zamahu. Nacionalna televizija je z manjšimi deleži sofinancirala 19 od 52 tekmovalnih filmov in še enajst v preostalih programih. Filmski center je, če ne štejemo njegove podpore študentskim filmom, sodeloval pri nastanku 31 filmov, od tega pri trinajstih celovečercih.

Z nekaj cinizma bi lahko komentirali, da manj ko je denarja, več filmov naredimo. A ta več gre predvsem na račun dejstva, da je danes zaradi razvoja tehnologije področje filma kot medija ustvarjanja neprimerno bolj dostopno in demokratično, kot je bilo kdaj prej. Pa vendar ta dostopnost in demokratičnost še zdaleč ne pomenita tudi večje profesionalnosti in razvoja stroke kot take. Nasprotno.

Proračun sistemsko podprtega celovečernega filma namreč ne dopušča več nobenega produkcijsko in časovno zahtevnejšega projekta. Slovenski film se lahko dogaja tako rekoč samo še v sedanjosti, z minimalnim številom protagonistov, na čim manj lokacijah in seveda s honorarji, ki ne omogočajo ne razvoja pa tudi ne več ohranjanja posameznih filmskih poklicev in ne možnosti dostojnega preživljanja.

Nobena skrivnost ni, koliko denarja bi bilo dovolj, da bi lahko vzpostavili kontinuirano filmsko proizvodnjo, z njo pa seveda tudi trajnejšo produkcijsko kakovost – gre za deset milijonov evrov na leto. Seveda bi bilo demagoško to vsoto primerjati z raznimi bančnimi luknjami, neracionalnimi nabavami v bolnišnicah ali javnimi prihodki raznih paradržavnih institucij. Morda pa tudi ne bi bilo.