Deset minut pred dvanajsto

Levo usmerjeni svetovni ekonomisti težave skupne evropske valute pripisujejo odvzemu fleksibilnosti, ki so jih manj razvitim državam prinesli enaki pogoji za vse in zahteve po proračunskem varčevanju. Nemški konservativci nasprotno verjamejo, da bi zadostovala zavezanost vseh k dogovorjenim proračunskim in dolžniškim omejitvam ter zagotovitev čim bolj svobodnih trgov, a jim po britanskem referendumu o izstopu iz EU zmanjkuje somišljenikov. Levi politiki in ekonomisti Italije, Grčije in nekaterih drugih držav odgovornost za svoje težave pripisujejo prav Nemčiji, ki ji gre v evrskem območju bolje kot drugim.

Nemškemu izvozu pomaga zaradi drugih držav šibkejši evro, morda pa bo kmalu jasno, kako zelo so bile za zadnji gospodarski vzpon nekdanje evropske bolnice zaslužne globoke reforme prejšnjega kanclerja Gerharda Schröderja: zaradi hitrega poviševanja plač in nekaterih drugih bremen za gospodarstvo v sedanji veliki koaliciji kanclerke Angele Merkel jim nekateri nemški ekonomisti že napovedujejo postopni konec. Po brexitu in v zadnjem letu, ki ga ima v sedanji povezavi s socialdemokrati na voljo, zato krščanskodemokratska voditeljica nakazuje, da evropske ladje ne bo še bolj majala s pospešenim poglabljanjem procesa združevanja. Tako in tako velja, da je Nemčijo k sprejemu skupne valute pripravila Francija, v času nemškega združevanja prestrašena pred domnevnim novim kolosom sredi stare celine.

Dedinja Hitlerjevega režima v Evropi nikoli več noče biti osamljena in bi si tudi sama želela tesneje povezane Evrope, a v Nemčiji domnevajo, da tudi tisti, ki si želijo predvsem nemškega denarja, niso pripravljeni na nujne zakonske spremembe. Kanclerka in njen finančni minister Wolfgang Schäuble zato že nekaj tednov poudarjata pragmatičnost: izučevanje brezposelne evropske mladine v Nemčiji in osvobajanje trgov dela od birokratskih ovir, energetska unija v korist vzhodnoevropskih držav, skupne vojaške nabave, evropski digitalni oblak kot konkurenca ameriškemu ... Za vse to morajo poskrbeti države članice, in ne Bruselj, poudarjata.

Prepričanje, da zdaj ni čas za nove evropske vizije, nakazuje vrnitev nemških konservativcev k liberalnim gospodarskim temeljem tudi na evrskem in evropskem prostoru, saj zdaj ne gre le za ohranitev skupne valute, ampak vse EU. Ta mora biti uspešna ali pa je ne bo, verjamejo mnogi v Berlinu. Če se bo Velika Britanija brez bruseljskih okovov vzpenjala, EU pa ne, bodo morda želele izstopiti še druge države, poleg Nizozemske ali Irske morda tudi nekatere vzhodnoevropske. Že nekaj časa se napovedujejo hudi pretresi v Italiji, ki lahko zamajejo ves evro. Zato tudi mnogi konservativni ekonomisti opozarjajo pred resnimi posledicami za skupno valuto.

Nemška krščanska demokracija ima za uveljavljanje novih evropskih vizij zagotovljeno le še leto dni, saj pred prihodnjimi parlamentarnimi volitvami sedanji socialdemokratski vladni partnerji kažejo drugačne usmeritve. Zunanji minister Frank-Walter Steinmeier je po britanskem referendumu k sebi najprej povabil francoske, italijanske in druge kolege iz ustanovnih članic EU, v ozadju obeh sredinskih strank pa tudi v Nemčiji grmi nacionalistična nevarnost, saj negotovi domači in mednarodni položaj krepi Alternativo za Nemčijo. Morda je kanclerka Angela Merkel tudi zato opozorila na »intenzivne povezave med nekaterimi evropskimi strankami na desnem obrobju in ruskimi organizacijami«, čeprav še ne meni, da gre za peto kolono.