Tiskane izdaje
Medijsko razkritje črnih gradenj ministra za prostor in direktorja Elesa je minule dni vzbudilo val negodovanja v slovenski javnosti. Je šlo le za krajšo aferaško epizodo, katere namen je zgolj obračunavanje z nasprotniki? Ali pa sta primera prelomnica, ki vzbuja upanje, da postaja slovenska javnost povsem drugače občutljiva na podobne odklone v folklori slovenskega naroda?
Tovrstna urbanizacija slovenskega prostora je zaskrbljujoča. Marsikje velja logika divjega zahoda: prostor je treba čim prej zasesti. Najceneje je kupiti poceni kmetijsko zemljišče in na njem postaviti zidanico, klet, skedenj... Škoda, ki so jo povzročile nedovoljene gradnje v prostoru, pa nosijo daljnosežne posledice. Slovensko Istro bi nekateri primerjali s Toskano, a verjetno v Toskani še niso bili.
Saj v naši Istri sploh ni krpice zemlje, kjer ne bi bilo vseh mogočih lop, kolib in podobne nesnage, ki je lepo krajino spremenila v onesnaženo in degradirano okolje. Podobno je tudi v drugih delih države: na Dolenjskem, v Halozah in še kje. Že v času Jugoslavije so bile črne gradnje nadloga. V letih po osamosvojitvi je minister Miha Jazbinšek širokopotezno zastavil projekt poračuna in obračuna s črnograditelji. Lepa pričakovanja so se kmalu izjalovila. Razmere so se še poslabšale. Povprečnim slovenskim državljanom so se pridružili tudi najbolj eksponirani: Ivan Zidar, Marko Jaklič, Rajko Janša, Vitoslav Türk, Igor Maher,...
V državi imajo inšpektorji evidentiranih več kot 10.000 črnih gradenj, vsaj četrtino v slovenski Istri. V resnici jih je še bistveno več. Poglavitni del krivde za tako obsežno črnograditeljstvo je v slovenski miselnosti, v prostorski politiki slovenske države, a tudi neučinkovitosti lokalnih skupnosti. Če bi se jim prebivalci odločneje uprli, bi jih bilo manj. Koristi od črnih gradenj imajo tudi tisti, ki svoja zemljišča (pa čeprav kmetijska) lažje prodajajo.
Celo državni Sklad kmetijskih zemljišč brez zadržkov prodaja kmetijska zemljišč po odbito visokih cenah. Čeprav je na dlani, da se na tako dragih zemljiščih nikakor ne izplača saditi krompirja ali sejati pšenice. Istrska krajina je v 50 letih spremenila podobo. Črne gradnje niso priključene na čistilne naprave, zasedajo kmetijske površine in jih spreminjajo v dvorišča, ceste, parke... Namenjene so nekakšni obliki »taborniškega« turizma.
V lopah in prikolicah se šopiri vikendaški turizem. To, kar ste Slovenci naredili iz mnogih lepih predelov hrvaške Istre, zdaj pospešeno počenjate na najlepših delih svoje države, smo slišali očitek hrvaškega Istrana. Do takšne sporne in stihijske urbanizacije naj bi imel slovenski živelj »pravico«. Le kateri gospodar na svojem zemljišču dovoli takšno siromašenje prostora?
Zato sta aferi Maher in Türk dobrodošli. A le v primeru, da se bo našel junak, ki bo vzpostavil sistemsko drugačen odnos do okolja. Ne zaležejo inšpektorji in ne zaležejo legalizacije. Črnograditeljev in »konjskih tatov« je v tej deželi enostavno preveč, da bi se jih lahko lotili posamično.
