Tiskane izdaje
Ministru Virantu, s tem pa tudi vladi, je danes uspelo zapreti problematično poglavje policijske stavke, ki se vleče že od januarja.
Virantu je s tiho diplomacijo uspelo rešiti problem res prenizkih plač policistov začetnikov ter nekatere nedodelane ali slabo urejene specifike pri opravljanju policijskih nalog, predvsem v primeru intervencij.
S tem je na edini pravilni način – v dialogu s sindikati – opravil svojo nalogo pri upravljanju državnega aparata, katerega integralni del so tudi delujoče represivne in varnostne funkcije, ki jih izvaja policija.
Če je policija v stavki, pa čeprav je državljani načelno ne občutijo, pač ni tako, to pa je krnitev atributov državnosti. To je Virantu uspelo tudi brez neumnega početja, kot je bilo Gorenakovo pisanje sramotilnih blogov o policijskih sindikatih, namesto da bi se z njimi pogajal.
Zadeva pa postane bolj zapletena in problematična, če jo pogledamo z vidika celotnega delovanja državnih in družbenih institucij, ki delujejo v javnem sektorju, in to v kontekstu varčevalnih ukrepov, ki jih vlada nad njim izvaja že od začetka krize.
Prva zadrega je taktična: ob napovedih finančnega ministra Čuferja, da bodo v javnih izdatkih prihodnje leto potrebni dodatni rezi, lahko ob plačnem dosežku, ki ga je uspelo s pogajanji doseči Policijskemu sindikatu Slovenije, pričakujemo večji pritisk in nepopustljivost drugih sindikatov pri plačni problematiki, ki ju bo ob morebitnih novih pogajanjih za znižanje plačne mase občutil glavni pogajalec Virant.
Precej večjo težavo napovedi finančnega ministra prinašajo nam državljanom. Ob vsej skrbi za državne finance in ob potrebni restriktivni fiskalni politiki pri določenih javnih izdatkih, je postal linearen način, s katerim se vlade vedno znova lotevajo fiskalne konsolidacije v javnem sektorju povsem nesprejemljiv.
Namesto temeljite in celovite reforme institucij javnega sektorja in racionalizacije njihovih nalog so prizadevanja vlade zreducirana zgolj na makroekonomsko kleščenje in nižanje izdatkov, nadaljnja hoja po tej poti pa ne more prinesti drugega kot sistematično slabšanje materialnega položaja javnih uslužbencev.
Tam, kjer so plače že blizu minimalni, pa tudi postopno spuščanje v revščino. Z zaporednimi plačnimi udarci v javnem sektorju, ki letijo povprek, se uničuje tudi srednji razred.
Če vlada to počne zavestno, je kmalu ne bo več; če ne ve, kaj dela, tudi, če je dokončno postala neavtonomna in nekritična podizvajalka bruseljske politike zategovanja pasu, pa jo jeseni čaka še socialni konflikt in obračun na ulici.
Zdaj je od vlade odvisno, ali bo izvedla fiskalno konsolidacijo, ne da bi pohabila vitalne javne storitve, kot sta izobraževalni in zdravstveni sistem, to pa je mogoče le z razbitjem lobijev, ki obvladujejo investicije in nabave ter ki se kot satelit utirijo v orbito vsakokratne oblasti.
Po ocenah poznavalcev namreč samo v zdravstvu zaradi lobističnih posrednikov in »provizij« ter neskrbnega ravnanja na leto »ponikne« približno pol milijarde evrov.
