Tiskane izdaje
Dogajanje, ki smo mu na področju prizadevanj za ohranitev temeljev slovenskega zdravstva in zavzemanja za boljše zdravje slovenstva priča v zadnjem času, ne pušča dvomov. Dolgoletnemu sistemskemu izmikanju, taktiziranju, leporečenju in tihemu uvajanju sprememb, ki udarijo nenapovedano, je odklenkalo. Tudi po volji ljudstva.
Omahovanja pri odločanju med dialogom ulice in konstruktivno razpravo ter iskanjem kompromisov za okroglo mizo ne bi smelo biti. A kakor smo ljudje med seboj različni, tudi cilji nikoli niso enaki, tako različna so videnja vzvodov, ki naj bi bili pri doseganju ciljev najboljši, najbolj prepričljivi in najučinkovitejši.
Imamo iniciative. Imamo gibanja. Združenja bolnikov. In jutri bomo doživeli revolt. Shod, ki bo unikum v analih slovenske zdravstvene sfere. Ta bo, upajmo, okrepil in opolnomočil prizadevanje za ohranitev dobrega v našem sistemu in za modro, vizionarsko in splošno sprejemljivo reformno ukrepanje, ki bo na sistem delovalo odrešujoče kot voda na popotnika, tavajočega v puščavi.
Zanimiv pa je nenadni prepad, ki je nastal tako rekoč iz nič. Na enem bregu so glavne zdravniške organizacije (zbornica, društvo, sindikat Fides), na drugem preostale zdravniške in interesne organizacije, ki se želijo otresti spon, v katere je vklenjeno slovensko zdravstvo. Prvi so proti ulici, drugi prisegajo nanjo.
Prenova zdravstvenega sistema zdaj ni le nujna, ampak odločno zahtevana. Zahtevajo jo množice z določenimi zdravniki na čelu. Takšnimi, ki niso več pripravljeni verjeti v prazne obljube, kakršne smo poslušali zadnjih dvajset let. Protestu, ki od vlade zahteva, da med poletjem napne vse sile za snovanje socialno pravičnejšega zdravstvenega zavarovanja, široko dostopnega javnega zdravstva, da do korupcije v zdravstvu vzpostavi ničelno toleranco in poskrbi za bistveno bolj pregledno porabo zdravstvenega denarja, rešitve pa predstavi v začetku septembra, se bodo pridružili tudi bolniki oziroma njihova združenja.
V pogovoru z njihovimi predstavniki – ti prihajajo tudi iz zdravniških vrst – se je pokazalo, da načeloma sicer nasprotujejo takšnemu pristopu, saj problemov ni mogoče reševati na ulici, zato revolt razumejo predvsem kot opozorilo. Opozarjanje na nenehno tiho zmanjševanje pravic, tudi pri, denimo, letos uvedenem odklanjanju invalidnin, če te niso posledica poklicne bolezni ali telesne poškodbe. Opozorilo odgovornim, ki ga je preprosto treba izreči. Če ni druge možnosti – in te očitno ni – potem naj se to zgodi na ulici.
Zdaj ti dialogi ne bodo več tihi in akademski, ne politično razbarvani in ne umetno izzvani. Zdaj bo, kot kaže, šlo zares. Zgledi po Evropi kažejo, da zdravstveni sistemi nujno potrebujejo prevetritev temeljev in finančne injekcije, ki bodo pomagale pri izboljšanju razmer za njihovo delovanje. To se mora pokazati v sistemski nadgradnji, v kateri morajo biti omejitve pri zagotavljanju kakovosti in varnosti preprosto – prepovedane. Tudi pri nas.
