Digitalna pionirka

Je Slovenija lahko pionirka digitalne revolucije? Rezultati bodo dobro opazni šele čez desetletje, nič prej.

Objavljeno
24. april 2014 20.19
ap/Facebook Turns 10
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Kalifornijski Stanford je bil med prvimi elitnimi univerzami na svetu, ki je prek videopredavanj na spletu omogočil dostop do vsebin in znanja svojih profesorjev slušateljem z vsega sveta. Tudi Slovenci so tako že leta 2011 na domačem računalniku lahko začeli brezplačno spremljati predavanja iz umetne inteligence. Začela se je MOOC-manija.

MOOC pomeni »Massive Open Online Courses«; v slovenščini so to množični prosto dostopni spletni učni programi. Množični zato, ker so z njimi v virtualne predavalnice hoteli pritegniti na tisoče študentov; odprti oziroma prosto dostopni zato, ker naj bi do njih lahko dostopal vsakdo, ki ima na voljo spletno povezavo; spletne, ker je to način podajanja snovi in komuniciranja s slušatelji; učni programi pa zato, ker gre za predavanja, ki vključujejo seminarske naloge, izpite in tudi končno oceno znanja. MOOCsi so v trenutku, ko so se pojavili, kljub pomislekom obveljali za prihodnost visokega izobraževanja v ZDA.

Dobri dve leti pozneje je evropska komisija, ki je v zadnjem času le nemočno opažala, kako razvoj Evrope vse bolj caplja za ZDA in Japonsko, objavila smernice Odpiranje izobraževanja; takoj za tem se je Slovenija zavezala, da bo zgled države, ki razvija odprto izobraževanje. To v EU ni več omejeno le na univerze, ampak vključuje tudi vrtce, šole, raziskovalne ustanove in gospodarstvo. Pobuda OpeningUp Slovenia hoče ustvariti okolje za razvijanje in preizkušanje rešitev za odprto učenje, ki bi jih pozneje ponotranjile tudi druge evropske države. Pobuda je pod okriljem Unesca, kjer so prepričani, da ima Slovenija ustrezne pogoje za aktivacijo odprtega izobraževanja in s tem za dostopnost, kakovost, učinkovitost, predvsem pa trajnostnost šolskih sistemov. »Odprto izobraževanje ne pomeni samo odprtih vsebin in programske opreme, ampak tudi odprt sistem formalnega izobraževanja. Kako to narediti, še ne vemo, toda že potekajo projekti, ki kažejo prve vmesne rezultate,« poudarja Mitja Jermol z Inštituta Jožef Stefan.

Se sliši naivno? Je Slovenija lahko pionirka digitalne revolucije? Že pobudniki opozarjajo, da bodo rezultati dobro opazni šele čez desetletje, nič prej. Priporočajo potrpljenje in vztrajnost. »Toda pobuda se nam je zgodila, ker so institucije po svetu spoznale, da ima Slovenija projekte in znanja, ki jih lahko ponudi svetu.« Nad pobudo je navdušen. Tudi vsi, s katerimi se je o njej pogovarjal, so izrazili pozitiven interes zanjo. »Vsakdo je videl priložnost, da Slovenijo z njo umestimo na zemljevid sveta.«

Nekateri bi se morda vprašali, ali je smiselno biti poskusni zajček. Slovenski vrtci in šole bodo poligon za prepoznavanje in odpravljanje težav pri uvajanju digitalnih tehnologij in prosto dostopnih virov v izobraževalni proces; za testiranje vsebin in metod v realnem okolju. Naslednje vprašanje bi lahko bilo, ali ob vseh težavah, s katerimi se spopadamo v slovenskem šolstvu, vse to zmoremo in znamo. A morda je čas, da se za spremembo prepustimo nalezljivemu navdušenju pobudnikov, ki prostodušno priznavajo, da še nimajo vseh odgovorov, in jim s tem damo priložnost, da se izkažejo. Da pobudi privoščimo vsaj take možnosti, kot bi jo imela, denimo, na Irskem ali Islandiji.