Dileme socialdemokratov

Že nekdanji socialdemokratski prvak Franz Müntefering je ugotavljal, da je opozicija 'd..k': »Naj ga delajo drugi, mi hočemo vladati!« V daljnem letu 2004 je SPD kanclerja Gerharda Schröderja krepko vladala, saj je tedanjo evropsko bolníco Nemčijo spremenila – oziroma vrnila – v sedanjega industrijskega giganta. Ta uspeh pa je bil vendarle bolj pisan na kožo konservativcem njegove kanclerske naslednice Angele Merkel, največja levosredinska stranka Nemčije ga še do danes ni prebolela. Novi voditelji Andrea Nahles, Olaf Scholz in drugi so člane svoje SPD k ponovnemu sodelovanju v vladi prepričevali predvsem s socialnimi programi, ki jim jih je uspelo pridobiti v koalicijski pogodbi.

Zastonjski vrtci, dostopnejša stanovanja in trdnejše zaposlitve so res lepo darilo pridnemu ljudstvu poleg vsega, kar je SPD že dosegla v zadnji veliki koaliciji, a se na nemškem in evropskem obzorju kažejo tudi temni realpolitični oblaki. Ameriški predsednik Donald Trump grozi evropski in predvsem nemški avtomobilski industriji, ki jo že brez tega prizadeva dizelska afera, Rusija predsednika Vladimirja Putina željno čaka na razpoke v čezatlantskem zavezništvu. Tej državi so izjemno naklonjeni nemški in drugi skrajni nacionalisti, ki so bili za številne socialdemokrate pomemben razlog za ponovno vladno sodelovanje s konservativno kanclerko, čeprav se jim prejšnji dve na volitvah nista izplačali.

Nemški socialdemokrati upajo, da se bo Merklova po novem mandatu vendarle poslovila od aktivne politike in se bodo lahko vsaj v socialni politiki predstavili kot njeni pravi dediči. A krščanskodemokratska prvakinja že zaradi hudih posledic begunske krize v prihodnjih štirih letih ne bo spala na lovorikah. Tako kot njen krščanskodemokratski predhodnik Helmut Kohl bo poskušala svoj končni pečat pustiti tudi v Evropi, še posebej v sodelovanju s Francijo predsednika Emmanuela Macrona, ki mu že predlaga skupno podjetniško davčno politiko.