Dileme starodavnega kompasa

Ko so se voditelji držav BRICS v Durbanu zbrali na prvem zasedanju tega bloka na afriških tleh, bi morali vsakemu od njih podariti kompas. V kitajskem jeziku se ta naprava namreč imenuje »igla, ki kaže proti jugu«.

To bi bil namig na preusmerjanje globalnega razvoja k rastočim silam globalnega Juga. Hkrati pa bi bil to tudi poziv največjim državam v razvoju, naj izberejo pravo smer in začnejo tudi same voditi, namesto da se zgolj odzivajo in čakajo na to, da se bo po dialektični logiki jina in janga Sever odrekel prevladi, ki jo je imel dvesto let, in igro prepustil pravilom bujnega Juga.

Res je, da Kitajska sama, kot poudarja avtor kratice BRICS Jim O'Neil iz Goldman Sachsa, vsakih enajst tednov in pol ustvari po en bruto domači proizvod Grčije, in to celo zdaj, ko je svojo gospodarsko rast upočasnila na »borih« 7,7 odstotka.

Vendar je treba optimizem, položen na navigacijsko karto skupine BRICS, ki jo vodi kitajska lokomotiva, preveriti z dvomom, ali Jug lahko ponudi kakršno koli že trdno alternativo sedanji strukturi globalnega razvoja. In čeprav je treba še naprej zaupati v slavno 21. stoletje kot v obdobje postmodernih poskusov črtanja vseh vrst meja in gradnje mostov čez vsa mogoča nasprotja, še vedno ni dovolj argumentov, ki bi pričali o tem, da bo nadaljnji vzpon držav v razvoju prinesel globalne rešitve.

Čeprav se je BRICS že povsem približal ustanovitvi svoje razvojne banke kot zamenjave za Svetovno banko in večstranskega valutnega sklada kot tekmeca Mednarodnemu denarnemu skladu, obstaja veliko razlogov, zaradi katerih se poraja dvom, da bodo to institucije tipa Bretton Woodsa, in to preprosto zato, ker ne Rusija, katere oligarhi hranijo svoj denar v ciprskih bankah, ne Kitajska, katere milijarderji odnašajo denar čez mejo v kovčkih, nista sposobni vzpostaviti nove denarne arhitekture. Še toliko manj so tega sposobne Indija, Brazilija in Južna Afrika.

Najbolj občutljivo vprašanje v prihodnjem desetletju bo, ali se bo Kitajska odločila nadzorovano popokati svoje črne balone in kreativne sile rešiti iz začaranega kroga recikliranja korupcijskega denarja v proračunski prihodek ter spreminjanja spornih dobičkov v špekulativni trg nepremičnin. Z japonsko strategijo pocenitve denarja z velikim »kvantitativnim olajšanjem« v neposrednem sosedstvu je zagotovo nerealno pričakovati, da bo šel Peking v obratni smeri, pa čeprav bi ta vodila k finančni ozdravitvi.

In kje smo zdaj? Kompas, ki so ga Kitajci izumili v 3. stoletju pred našim štetjem, ima v resnici enosmerno iglo, ki se obrača proti jugu. Značilno, mar ne? Nato pa so potrebovali še več kot tisoč let, da so ga začeli uporabljati za navigacijo. Zdaj so našli BRICS. A potrebovali bodo še veliko časa, da se bodo skupaj z preostalimi članicami tega bloka napotili čez odprto morje globalnih kriz vse do novega sveta. In medtem ko čakamo na resnični vzpon Juga, bomo skozi viharne nevihte pluli na skupni ladji, katere kompas se brezglavo vrti v krogu.