Diskreditacijski ugriz

Če bi v svetu poleg nagrade za inovacije v diplomaciji podeljevali še tiste za inovacije v diskreditaciji, bi največja vladna stranka SDS to prestižno priznanje zanesljivo dobila. Porota bi v obrazložitvi kot izjemen prispevek k tovrstnim inovacijam gotovo navedla diskreditacijo protikorupcijske komisije (KPK), njenega poročila in njenih članov. Edino vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, kje se bo stranka ustavila. Pred njenimi diskreditatorji, ki sedijo v stranki, v državnem zboru, v vladi, v prijateljskih medijskih trobilih in strankinih »civilnodružbenih« organizacijah, ni varen nihče več. Ne sodniki, ne tožilci, ne državni nadzorniki, ne najvišji funkcionarji, ne ugledne osebnosti, ne novinarji. Celo običajni ljudje, ki se zbirajo na trgih, so postali njihova priljubljena tarča.

V današnjih Ozadjih opisujemo anatomijo neke diskreditacije, v kateri zaradi prostorske stiske žal nismo mogli secirati prav vseh uporabljenih prijemov, a so ti, ki so popisani in ki so udarili po KPK, dovolj zgovorni. V stranki in pri njenih zunanjih pomagačih proti komisiji seveda niso nastopili pogumno in džentelmensko, z verodostojnimi papirji, ključnimi dokumenti, konkretnimi številkami in genialnimi pojasnili, ki ne bi puščala dvoma in ki bi komisiji hitropotezno zalepila usta, ampak s politično gnojnico, ki je niso razvozili le po poročilu, temveč povsem osebno tudi po članih komisije.

Kar na žalost ni bilo nepričakovano. Politiki namreč zelo dobro vedo, da je obramba s številkami, dejstvi in dokumenti najtežja in najbolj tvegana, saj te z njimi najlažje ujamejo na laži. Zato je tukaj diskreditacija – mehanizem, ki je enostaven za uporabo, dovolj nezahteven za različne tipe uporabnikov, učinkovit na različnih družbenih platformah in dovolj izmuzljiv, ko te ujamejo. Čeprav gre za početje, ki ga v sodobni znanosti imenujejo politična patologija, je danes v Sloveniji ta mehanizem le še deloma uspešen. Prevečkrat uporabljen, ljudje pa tovrstno patologijo v aktualnem političnem zdrsu moralnih, pravnih in pravičnih vrednot zlahka prepoznajo.

Še eno značilnost teh postopkov je mogoče izluščiti, sicer že velikokrat videno. Neki organ, njegova zakonska podlaga, njegova sestava in poročila so naravnost čudoviti, trdni, lepi, uporabni in priročni, ko razkrivajo mrak političnega nasprotnika. Ko pa se dotaknejo »nas«, ta zabetonirana pravila ne veljajo več. Saj se spomnite, kako je SDS vihtela papirje KPK v primeru Katarine Kresal in kako jih je PS v primeru Vinka Gorenaka? So bili papirji KPK zanje takrat problematični? Ureditev ustavno sporna? Člani komisije sumljivi? Seveda ne.

Kaj bo v državi ostalo od ustanov, ki bedijo nad zakonitostjo, če se bo tovrstna patologija nadaljevala? Bodo njihove pristojnosti prevzeli izvršni odbori, predsedstva, razsodišča in sveti strank?