Tiskane izdaje
Način sprejemanja odločitev, kakršen se je pokazal med spopadanjem z grško krizo v zadnjih tednih, je vse prej kot v čast EU. Pogajalsko mrcvarjenje in nočna zasedanja, ki sledijo drugo drugemu, so nedvoumen pokazatelj notranje nemoči Unije, ki se po več kot petih letih ukvarjanja s krizo v razmeroma majhni državi utaplja v brezupu in ima na mizi le še slabe rešitve. Ker pripravljenosti na popuščanje skoraj ni več, je Grčija pred izbiro: sprejeti ponujeno z nekaj manjšimi olajšavami ali tvegati bankrot z vsemi nepredvidljivimi posledicami in katastrofo za Grke.
Tako se je Aleksis Cipras znašel pred de facto ultimatom. Z napačno pogajalsko taktiko in nepremišljenim kadrovanjem (Janis Varufakis) je zapravil priložnost za veliko boljši sporazum. Želja spremeniti Evropo je bila precenjevanje samega sebe. Vsebina zadnje ponudbe nekdanje trojke, od katere gotovo ne bo večjih odstopanj, je bolj podobna kapitulaciji kot upoštevanju Sirizinih rdečih linij.
Ponujeni reformno-varčevalni ukrepi so daleč od tega, kar je Grkom obljubljal Cipras. Še več, upnice so prepričane, da je glavni vzrok grških težav neizpolnjevanje prejšnjih zavez. Po vsem dogajanju zadnjih mesecev nihče drug v območju z evrom noče, da bi s prevelikim popuščanjem zagotavljali veter v jadra vsem, ki zavračajo reševalno logiko: pomoč zgolj v zameno za ukrepe. Ni čudno, da sta Portugalska in Španija do Grčije bili še bolj ostri kot severni blok.
Da bo Cipras doma lahko prodal zmago kot uspeh, bi moral dobiti vsaj približno jasno sporočilo, da bodo posojilodajalke po izvedbi ukrepov pripravljene razpravljati o blažitvi dolžniškega bremena. Upnice morajo imeti pred očmi, da bi se Grčija z bankrotom znašla v kaotičnem političnem in gospodarskem položaju. Tvegano je, na kocki je veliko.
