Aktualna politika ne le da se z vsemi štirimi oklepa lastništva v NLB, kar je ta teden spet dokazala z javnim miniranjem predlogov ministrice za finance glede nadomestnih ukrepov zaradi neprodaje naše največje banke, ampak pred volitvami kuje vedno nove načine za ohranitev državnega vpliva v posameznih podjetjih. Potem ko je vlada Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) že naložila, da mora državi prodati delež v Kotu in nanjo pritiska, da naj na Slovenski državni holding (SDH) odplačno prenese terjatve do Istrabenza, zdaj menda preigrava še možnost, da bi od slabe banke odkupila še pol odstotka Petrola. S tem bi država do zadnje delnice izkoristila svoj manevrski prostor za utrditev svojega vpliva v Petrolu, preden bi prestopila prevzemni prag.
Živčnost zaradi možnih lastniških sprememb v ljubljanski energetski družbi narašča že nekaj mesecev, vse odkar je slovaško-češka finančna skupina J & T, ki jo je država na aprilski skupščini kljub pomembnemu deležu pustila pred vrati nadzornega sveta, začela dajati znake, da bi se lahko umaknila iz lastništva. Politika, kot kaže, razmerja moči v Petrolu ne želi prepuščati naključju. A država ima zaradi prevzemnega praga pri tem zvezane roke, razen če objavi prevzemno ponudbo, sama družba, ki bi lahko pridobila do slabih devet odstotkov, pa ima, kot kaže, pomembnejše naložbe, kot je nakup lastnih delnic.
Petrol je aktualna koalicija v klasifikaciji naložb uvrstila na seznam 21 družb, ki so nekakšne dvoživke – niso strateške in niso portfeljske, a hkrati so za državo dividendne nesnice in sočasno vrtiček za »strateške« interesne igre. Morda bi bilo bolj preprosto, če bi politika jasno povedala, kakšni so njeni interesi v tej družbi. Potem tudi omejena zakulisna telovadba s pol odstotka gor in dol najbrž ne bi bila potrebna.
Tiskane izdaje
