Dobavitelj je kralj

V javnih razpisih se vedno znova izkazuje, da je država kot kupec šibkejša stran.

Objavljeno
19. februar 2017 19.00
oba*Medicop
Milena Zupanič
Milena Zupanič
Odkar obstoji človeški rod, ljudje trgujejo drug z drugim. Od nekdaj je tako, da hoče tisti, ki prodaja, dobiti čim več, kupec pa plačati čim manj. Nič drugače ni pri nabavah v zdravstvu, o katerih teče zadnji čas pogosto beseda v slovenski javnosti.

Osnovna logika barantanja med kupcem in prodajalcem je v mnogih družbah sicer prekrita z raznimi »višjimi« mehanizmi. Mali kupec se praviloma ne ukvarja s tem, ali stane jogurt preveč in zakaj natanko je tako. Kupi ga, kjer je najcenejši, in upa, da je kljub temu kakovosten. Niz državnih pravil in inšpektorjev naj bi jamčil za kakovost. Dokler zaupamo vanje, zaupamo v kakovost in jogurt brezskrbno pojemo. Podobno je tudi v zdravstvu, pa vendarle drugače.

Zadnji čas se mediji, državni organi in celo državni zbor ukvarjajo s tem, ali so cene v zdravstvu prave. Drugače kot pri jogurtu, ki ga plačamo iz lastnega žepa, je namreč v igri javni denar. Denar, ki smo ga iz svojih žepov dali državljani, da ga za nas obračajo država, paradržavna zdravstvena blagajna, bolnišnice, zdravstveni domovi in zdravstveni koncesionarji. Modna beseda za neprave cene je korupcija, s čimer je mišljeno, da nekdo na nakupovalni poti spravi del javnega denarja v svoj lastni žep. Nekateri so trdili, da pobere korupcija iz zdravstva 500 milijonov evrov na leto. Čeprav še noben primer ni bil sodno potrjen, to še ne pomeni, da korupcije ni. A četudi je ne bi bilo, to ne pomeni, da bi bilo zdravstvo rešeno! Nov portal zNet z bazo skupnih cen, ki ga je v petek predstavila ministrica Milojka Kolar Celarc, je pokazal, da je nabav v zdravstvu za 400 milijonov evrov na leto. Kako bi torej pri nakupih za 400 milijonov lahko odteklo 500 milijonov? Nemogoče.

Novi portal je dobrodošel, saj bodo vsi, ki jih to zadeva, končno dobili vpogled v porabo javnega denarja za nabavo materialov v zdravstvu. Ni pa jasno, zakaj v bazi ni cen, po katerih kupujejo koncesionarji, in ne artiklov, ki jih uporabljajo. Tudi oni obračajo javni denar.

Kako najti najboljši način kupovanja z javnim denarjem, je vprašanje, s katerim se ukvarjajo vse države, ne le Slovenija. Stavijo na javne razpise, ki so predpisani tudi z direktivo EU.

V vsakem javnem razpisu pomerita moči multinacionalka in država. Vedno znova se izkazuje, da so dobavitelji iz multinacionalk kralji, država pa šibkejša stran. Manjša ko je, bolj je šibka. Tudi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je potrdila nemoč; v imenu države kuvert prodajalcev zdravil kar 19 mesecev ni mogla niti odpreti. In ne ve, kako dolgo se bodo pritoževali, ko bo državna komisija izbrala dobavitelje za zdravila v vrednosti od 40 do 50 milijonov evrov za vse bolnišnice hkrati. Več denarja ko je v igri, večja je bitka. Bolj ko je nakup skoncentriran v eno točko, večja je posledica, kadar nastane napaka ali se morebiti zgodi celo korupcija. Če je tolikšen zastoj pri nakupu 3000 zdravil, kolikšen bi šele bil, če bi na skupnih javnih razpisih kupovali vseh 90.000 drugih artiklov, ki jih potrebuje zdravstvo. Zdravstvo bi se ustavilo.

Kakovostno zdravstvo ni poceni. To kažejo izkušnje vseh razvitih držav. Pogajati se za nižje cene je nujno, promovirati poceni zdravstvo škodljivo. Predrago bi nas stalo.