Tiskane izdaje
Predsednik Barack Obama je v Pekingu podpisoval po njegovih besedah zgodovinski sporazum s Kitajsko o zmanjševanju toplogrednih plinov, njegova strankarska kolegica, demokratska senatorka Mary Landrieu, ki se v Louisiani bori za politično preživetje, pa mu je v senatu zabijala nož v hrbet z zbiranjem podpore za gradnjo naftovoda Keystone XL.
Cevi, po katerih naj bi iz Kanade do rafinerij ob Mehiškem zalivu pretakali sporno nafto iz skrilavcev, so postale simbol ameriškega boja med okoljevarstveniki in energetsko industrijo. Prvi, naravni zavezniki demokratov, opozarjajo na ogroženost okolja in nov naftni pospešek podnebnim spremembam, drugi, ki lobirajo predvsem prek republikancev, bi z naftovodom pospeševali gospodarsko rasti in ustvarjali delovna mesta.
Američani sicer večinoma že verjamejo v nevaren človeški vpliv na podnebje, toda ob počasnem okrevanju gospodarstva so učinkovitejše grožnje o nižjih plačah ali nezaposlenosti. Desnica je pred volitvami glasno vpila o »vojni proti premogu«, kot so označili ukrepe Bele hiše za zmanjševanje toplogrednih izpustov iz termoelektrarn. Nasproti so jim stali milijone dolarjev vredni napadi levice na podnebne zanikovalce, toda volilni torek je pokazal, da ljudi bolj skrbi vsakdanja debelina denarnic kot prihodnje nevšečnosti.
Zaradi tega tudi demokratski politiki v konservativnih državah ali tistih z močno rudarsko in energetsko industrijo odkrito nasprotujejo politiki Bele hiše do okolja. Pobudo senatorke Landrieu, ki jo decembra čaka drugi krog volitev, je podprlo že deset njenih demokratskih kolegov, čeprav je Obama že iz Azije zagrozil s predsedniškim vetom.
Kitajsko-ameriški sporazum ni pomemben samo zato, ker je največja onesnaževalka sedla za pogajalsko mizo in se strinja, da mora znatno prispevati k reševanju največje grožnje človeštvu. Vzel naj bi tudi sapo trditvam, da je ameriško zmanjševanje toplogrednih plinov nesmiselno, dokler ti v vse bolj neizmernih količinah bruhajo iz kitajskih dimnikov.
To seveda izključuje zanikovalce, skrajen del desnice, ki je prepričan, da so opozorila o človeškem vplivu na podnebje le spletka znanstvenega lobija. Na njihovem čelu je senator Jim Inhofe, avtor knjige z naslovom Kako zarota o segrevanju podnebja ogroža vašo prihodnost, ki je okoljsko agencijo označil za »gestapo birokracijo«. In ki verjame, da je trditev o človeškem vplivu na od boga ustvarjeno podnebje vrhunec arogance. Za nagrado bo v novem sklicu senata vodil odbor za okolje.
Seveda so na desnici kakšnih pet sekund po dogovoru tega razglasili za najslabšo kupčijo po tistem, ko so Trojanci sprejeli v dar lesenega konja Grkov. Kritiki trdijo, da avtoritarna kitajska oblast okoljske obljube upošteva samo, dokler jim te koristijo. A tudi v demokraciji (veliko) politikom pogled ne seže dlje kot do naslednjih volitev. Kljub vsem dvomom in cinizmu se je v Pekingu zgodil pomemben korak. Za nami je dober teden za planet.
