Dobra glasba naj vam igra

Ekonomisti, ki poskušajo svojo vedo čim bolj približati množicam, so iznašli nekaj zabavnih kazalcev, s katerimi bolj ali manj natančno ocenjujejo stanje in napovedujejo prihodnost ekonomije.

Obstaja indeks, ki moč gospodarstva povezuje z višino petk ali dolžino krila. Kot šaljivi kazalec se pojavlja tudi kakovost uličnih glasbenikov. V težkih časih se tekma med njimi menda zaostri, kar dobro dene ušesom mimoidočih. O nezanesljivosti tega indeksa vam lahko iz prve roke kaj pove vsak Ljubljančan. Ulična glasba danes ni nič slabša kot sredi gospodarske in finančne krize.

Dobra glasba je, kot dober film ali knjiga, pribežališče pred sivim vsakdanom. Tako kot se nikjer v Sloveniji ne govori toliko o gospodarstvu kot v Ljubljani, tudi nikjer ne boste našli toliko uličnih glasbenikov kot v prestolnici. Šalo na stran, to je logično, mesto je polno turistov in glasbenik lahko računa, da bo največ iztržil na njenih ulicah.

Kdor pa kdaj odide iz Ljubljane, ve, da se niti v času najhujše krize nikjer zunaj glavnega mesta ni toliko govorilo o krizi kot prav tu. Kar jih ni ugasnilo že prej, jih je, kronično bolne industrijske velikane, v manjših krajih pobralo med krizo, zaposleni pa so ostali na cesti.

Časa za tarnanje ni bilo. Ljudje so se iskanja rešitev lotili že davno, preden je premier Miro Cerar s svojim znamenitim motom iz tega naredil šalo. Veliko trdega dela, znanja in trme je v Trbovljah, Mežici, Štorah, Ajdovščini, Tržiču, Idriji in številnih drugih krajih po Sloveniji rodilo stabilna podjetja, ki dajejo kruh več deset tisoč družinam.

Če vprašate glasbenike, vam bodo povedali, da se znajo v teh krajih ljudje odlično zabavati. Z odra se menda po sproščenosti publike vidi, da so slabi časi mimo. Naj tako ostane in naj nam igra dobra glasba.