Tiskane izdaje
Kljub vsemu, kar se je vremensko slabega zgodilo letos, je narava Sloveniji tudi nekaj dala oziroma nam vrgla pred noge. Natančneje, več kot devet milijonov kubičnih metrov lesne biomase. Tako je presegla večne razprave o tem, koliko lesa je še primerno vzeti iz gozdov, da se ti lahko obnavljajo, čeprav se Slovenija pravzaprav zarašča, kako prepričati lastnike, da sploh imajo gozd in z njim tudi nekaj obveznosti, boleče jasno pa je pokazala tudi to, da smo v tej državi lesnopredelovalno industrijo pustili crkniti, ne umreti. To se pač zgodi brez jasnih usmeritev in zaradi, glede na pričkanja politikov, povsem zgrešenega videnja identitete države.
Pa se je zgodilo, udarila je ledena groza. Motorne žage so zapele kmalu, zbirali so se prostovoljci, reševali odrezana naselja, vojska je za spremembo opravljala družbenokoristna dela, spet so se izkazali gasilci, razmišljali so celo o zaposlitvi armade brezposelnih. Drži, zaščita in reševanje v kriznih razmerah pri nas zgledno deluje. Težave so z malo bolj dolgoročnim pogledom v prihodnost.
Pred časom smo tako fatalistično predvidevali, da bodo vsi ti milijoni kubičnih metrov lesa končali v tujini, kjer jim bodo dodali vrednost in tudi lepo zaslužili. Medtem ko je naša lesnopredelovalna industrija umirala, so jo v nekaterih bližnjih državah tehnološko in oblikovalsko povzdignili. Les je namreč čudovit material za številne izdelke, topel in domač. Pri nas pa smo prisegali na beton, železo, plastiko in steklo kot vrhunec modernosti. Zdaj je treba priznati, da smo se v napovedi zmotili. Maribor je namreč občanom brezplačno ponudil odvečno lesno biomaso, ki so jo komunalci po žledu zbrali na javnih površinah. Zlasti socialno šibkim naj bi tako pocenili letošnjo kurilno sezono in vsaj delno doma uporabili darilo narave.
To je tako rekoč celoten dosežek. Kupi vejevja, kot so se zgražali nekateri, niso niti podobni kurjavi. Vendar so pozabili, da debelejših kosov lesa letos sploh še ne bi smeli kuriti, če jim je mar za kakovost zraka in delovanje peči. Od žleda je minilo pol leta, les za kurjavo pa bi se moral sušiti eno leto, sploh zato, ker letos ni bilo dovolj sončnega vremena. A mariborska napoved do naših vprašanj ni zmotila nikogar od pristojnih za zrak, čeprav nas evropska komisija zaradi delcev toži na evropskem sodišču.
O nujnosti delujoče lesne verige politiki govorijo že od žleda, zdaj tudi novi/stari ministrski kandidati, Maribor je le rezultat neurejenosti področja. Poleg tega, da 60 odstotkov države prerašča gozd, je zelo nenavadno, da to ni del njene identitete, in zelo neodgovorno, da nimamo sprejetih zavezujočih prednostnih načinov rabe lesa. Najprej gradnja hiš, nato izdelava masivnega pohištva, talnih in stenskih oblog, oken in vrat pa inovativnih izdelkov vseh vrst. Les bo nekoč v naravi razpadel v hranilne snovi, ne kot plastika, ki ogroža že vsa živa bitja. Povsem na koncu pride uporaba preostankov lesne biomase, nečesa podobnega tistemu na dvorišču v Limbušu, za energijsko izrabo. Pa še to bolje v daljinskih sistemih ogrevanja kot individualnih kuriščih.
