Dobri nameni za kulturo

Kultura je v slovenskem prostoru deprivilegirana na več načinov.

Objavljeno
24. avgust 2017 18.56
Jela Krečič
Jela Krečič
V sredo je v javno razpravo prišel osnutek nacionalnega programa za kulturo (NPK). To je strateški kulturni dokument, v katerem najdemo analizo stanja v kulturi, cilje za prihodnjih osem let in predloge ukrepov, ki naj bi pripeljali do njihove uresničitve.

Institucija NPK je stara skoraj dvajset let. Avtor prvega programa, ki še danes velja za referenčnega, je bil pokojni Rudi Šeligo. Tedaj se je zdelo, da ima tako začrtana vizija smisel. Zatem smo dobili celo vrsto tovrstnih programov in sčasoma se je v zvezi z njimi uveljavilo prepričanje, da predstavljajo nabirek želja, ki nimajo možnosti uresničitve, četudi naj bi bil NPK zavezujoč – tudi zato, ker ga vsakokrat potrdi parlament. Zdi se, da usodi nacionalnih kulturnih programov še najbolj ustreza pregovor, da je pot v pogubo tlakovana z dobrimi nameni.

Ministrska ekipa z ministrom Tonetom Peršakom na čelu se je oblikovanja dokumenta lotila strateško. Rezultat tokratnega programa naj bi bile dejanske spremembe: nova ali dopolnjena zakonodaja, bil naj bi podlaga za oblikovanje novega kulturnega modela, za odpravljanje neenakosti med različnimi kulturnimi področji, kulturo naj bi odprl zasebnim investicijam itd.

Ena od nalog novega dokumenta, kot zapiše v uvodu sam minister, je spremeniti pogled na kulturo. In sicer je kultura družbeni sistem, ki pripomore h kakovosti življenja, predvsem pa je v času atomizacije družbe povezovalni moment. Kultura osmišlja življenja v dobi globalnega potrošništva in digitalne transformacije sveta. Pomembna je kot civilizacijski korektiv anomalij sodobne družbe.

Toda v slovenskem prostoru je kultura deprivilegirana, ugotavlja minister. Ljudje, ki delujejo na tem področju, imajo nižje plače kot primerljivo izobraženi na drugih področjih. Veča se število prekarnih delavcev, avtorski honorarji se nižajo. »To je tako z vidika pomembnosti in državotvorne vloge kulture v preteklosti kot z vidika vloge in pomena kulture kot ključne družbotvorne dejavnosti pravzaprav nedoumljivo,« zapiše.

Temu lahko samo pritrdimo. Podatek, da je kultura – tudi sicer najmanjša proračunska porabnica – od krize leta 2009 do danes izgubila skoraj 70 milijonov evrov, potrjuje, da to civilizacijsko tako pomembno področje v naši družbi zaseda položaj večnega »nebodigatreba«, s katerim politika ne ve dobro, kaj početi.

Vprašanje torej je, ali ima novi NPK kakšno možnost, da to spremeni. Na podlagi izkušenj je odgovor lahko le zelo pesimističen. Ne zadošča namreč, da kulturno področje zase naniza visokoleteče cilje, da sebi izpričuje svoj pomen. Šele ko bo kultura vključena v razvojno vizijo te države, šele ko bo (katerikoli) premier globokoumne misli o pomenu kulture podprl z resnimi investicijami vanjo, bo to področje lahko opravilo svoje civilizacijsko poslanstvo. A od politike, ki je tako odtujena od vsega, kar je intelektualno, od vsega, kar terja malo duha in včasih tudi duhovitosti, tega pač ni pričakovati.