Dobro jutro: Post

Že namakate polenovke? Trske, bakala, štokfiš ali, kot je rekla naša mati: štkviž? Če vam z beljakovinami zelo bogata riba ne smrdi preveč, seveda. In če imate dvorišče, balkone, terase in druge pripravne prostore na prostem, kamor ne zahaja preveč mačk. Večdnevni obred priprave bakalaja zavohajo mački na kilometer daleč.

Zasluge za to, da se pol Mediterana na božično vigilijo posti z bakalajem, ima predvsem Tridentinski koncil, na katerem so med letoma 1545 in 1563 prvaki katoliške cerkve obračunali s protestantizmom, povečali prepad med dvema pogledoma na istega boga, istega človeka, in sprejeli na videz povsem nepomemben dekret o postnih dneh. Ljudje so se morali pred prazniki strogo postiti, po možnosti s še slajšimi dobrotami kot navadno. Kakšen post neki je, če si na še topel domač kruh namažemo četrt kilograma bakalaja? Ampak ta srednjeveška sveta hinavščina je spodbudila razcvet ribištva Severnega morja (tam nekje med Islandijo in Lofoti) in razmah ribiške trgovine za vse čase.

Lahko bi razpravljali o tem, katere vrste polenovk so prave, kako in koliko časa jih je najbolje namakati, kako jih je treba tolči in kuhati, s kakšnim oljem in začimbami pojiti ... Je boljši bakala »in bianco« ali baccala al rosso s krompirjem, so boljše na brodet ali kot portugalski bacalhau ... Na sto načinov se lahko do prežrtosti postimo s to čudežno ribo. Ampak eno je gotovo: če kdaj, potem je zdaj skrajni čas za post. Ne za tistega s Tridentinskega koncila. Ampak za takega, ki nas osvobaja ujetosti v tisoče spon, odvisnosti in razvad, ki nam polnijo glave s svincem in praznijo duše kot še nikoli v preteklosti. Za obračun samih s seboj. Zato, da snamemo nahrbtnik in da s čisto glavo pogledamo na korak čez oviro. Na to nas spomni obredna riba, ki simbolizira odrekanje. In spomni na tiste, ki jim post še na pamet ne pade, ker se postijo že vse življenje.