Dogovor ali sodba?

Pritajena skrb povprečnih Slovencev, ki jo je mogoče zaznati v komentarjih ob poteku arbitražnega postopka o meji v Haagu, je povsem logična in razumljiva. Hrvati so mojstri javnega nastopa in prepričevanja, prekaljeni diplomati, trgovci in borci za svoj prav. Mojstrstvo sloga na svoj način dokazuje tudi navzočnost Vladimirja Iblerja, uglednega pomorskega pravnika, ki sodeluje pri ustni obravnavi, čeprav bo čez nekaj dni praznoval svoj 101. rojstni dan. A tudi če vsega tega ne bi bilo in bi Sloveniji pripadlo tisto, kar po naravi in matematiki ji, ima s Hrvaško zelo slabe izkušnje: preveč je bilo že primerov, ko sosedje niso upoštevali dogovora, kar potrjuje svojeglavost čez vse pričakovane norme.

So pa po drugi strani poročila iz Haaga naravnost dolgočasna v primerjavi s časi, ko je v obeh državah kar vrelo od kresanja »domobraniteljskih« mnenj, stališč, ko so skoraj vsi Slovenci vedeli, kaj je »junction«, kaj točka T5, kaj načelo pravičnosti in kaj pravi konvencija o pomorskem pravu v svojem 15. členu. Zdi se, da vse te šare ne potrebujemo več, da je delo večinoma že opravljeno, da gre bolj za formalnost, proceduro in predvsem: da take razprave ne prinašajo več nikakršnih političnih točk. Čeprav bo prihodnje leto po odločitvi arbitrov morda še marsikoga bolela glava, če bodo neživljenjsko vlekli črte med ljudmi, je treba vendarle nekaj priznati: incidentov, ki so se dogajali od srede devetdesetih let in se stopnjevali celo sredi prejšnjega desetletja, že približno pet let ni več.

Sredi leta 2013 je bilo že vse pod preprogo, na plan so privrela nova čustva, največji in najboljši prijatelji so se ob vstopu Hrvaške objemali na stanjšani meji. Kakor koli bodo odločili arbitri, je treba priznati, da sta Borut Pahor in Jadranka Kosor naredila odločen preobrat. Tudi Janez Drnovšek in Ivica Račan sta dosegla za tiste čase nemogoče. Sporazum, ki ga malikovani svetovni arbitri prebirajo kot odličen priročnik pri svojem ne tako poceni delu.

Težko je zdaj predvideti, koliko bistrejši in inovativnejši bodo razsodniki v Haagu, ali jim bo res uspelo za obe strani izboljšati 13 let star sporazum. In ali bodo pri razsojanju mislili predvsem na ljudi, ki v tem prostoru živijo. Največjo škodo meji in tamkajšnjim ljudem so naredili tisti, ki so iz meje naredili posel oziroma kovali politično kariero.

Skoraj dvajset let je trajalo dobičkonosno politikantstvo, ki je še bolj zapiralo mejo in oteževalo življenje ob njej. Če bi politiki obeh držav razumeli, da je za mejo najboljše sožitje, potem bi se verjetno sami tudi veliko lažje dogovorili o njenem poteku. Diplomacija ima še vedno čas. Pri tem bi morali upoštevati pravilo, da ljudje ne morejo živeti spokojno, če ne živijo v soglasju s sosedom, če si ne morejo pogledati v oči in računati na sosedovo pomoč. Meddržavni odnosi so v pičlih štirih letih vendarle spremenili slog. Morda bodo predstavniki ljudstva prej kot v enem letu spoznali tudi, koliko več šteje dogovor kot vsiljena rešitev.