Tiskane izdaje
Oblast je – tako kot prejšnja – izkazala dokaj primitivno razumevanje javnega sektorja, ki je v naprednih družbah steber moderne države in je prostor enakopravne participacije socialno šibkejših v institucijah socialne države.
Družba in država kot instrumenta njenega upravljanja preprosto ne moreta obstajati niti brez množičnih javnih sistemov zdravstvene in socialne oskrbe niti brez javnih šol in univerz. Če koncept javnega in civilne družbe pade, mu namreč neizogibno sledi civilizacijsko nazadovanje, ki pomeni konec nacionalne države in vrnitev v socialno, pravno in politično popolnoma segmetirano preddemokratično družbo privilegirancev in vseh drugih.
V takšnih državah vlada zakon močnejšega in zapoved vseh proti vsem. Logos zgodovine jih je vse po vrsti obsodil na propad in na ramenih delavskih množic prinesel fašizem, nacionalsocializem in komunizem.
Strateška napaka te vlade, še posebno libertarnega finančnega ministra Šušteršiča, je v nadaljevanju republikanskega, izključno ekonomskega razumevanja javnega sektorja, ki mu odreka kakršnokoli družbeno funkcijo in ga s cinično retoriko skrči na neki zajedalski korpus uradniških lenuhov, ki ovirajo svobodno podjetniško pobudo in jih je treba v varčevalni ihti prisiliti zategniti pasove, jim vsepovprek znižati plačo in jih pometati na cesto.
Ko oblast javni sektor razume le kot strošek in celo zaviralec družbenega razvoja in se ga tako tudi loteva, ni daleč logika, ki v skrajni posledici vodi v premislek, ali si sploh lahko privoščimo demokracijo. Diktatura je cenejša in precej učinkovitejša. To so nevarne misli za nevarne dni, na katere je treba opozoriti, dokler je še čas.
Zato je finančno poseganje s plačno politiko v tako občutljive družbene segmente brez sistemske analize neodgovorno. Je pa najlažje in najhitrejše, zato ne preseneča, da se te fiskalne metode lotevajo skoraj vse zaostale južnoevropske države, ki niso pravočasno uveljavile svojega razvojnega modela družbe, ki sebe razume tudi onkraj stroškovnih postavk.
To seveda ne pomeni, da v javnem sektorju ni skritih rezerv ter da posegi v plače in odpuščanje ponekod niso potrebni. A kaj, če tega ne vedo niti resorni ministri, ki so preprosto zaprli proračunske pipice ter izvedbo znižanja plačne mase naložili predstojnikom javnih zavodov in vsem drugim delodajalcem v javnem sektorju in si s tem pilatovsko umili roke nad morebitno destabilizacijo storitev. Te so tudi ključni problem; celotna država je zbirokratizirana, za zdravstveno oskrbo so čakalne vrste, javne univerze so izobraževalni mastodonti, odvisni skoraj izključno od državnega financiranja, ki se kot vsi veliki sistemi počasi začnejo vesti kot država v državi.
Zato zdaj potrebujemo družbeni dogovor, ki bo dal jasne odgovore, kako v času krize prilagoditi javne izdatke zmožnostim gospodarstva, še bolj pa, kakšne javne storitve si želimo po krizi. Nepremišljeno davljenje javnega sektorja sicer lahko zavijamo v fiskalno konsolidacijo, po krizi pa se bo pokazalo, da ne živimo več v državi, v kakršni bi radi.
