Dokazi na majavih nogah

»Če bo vlada tožila Moody's, lahko kar takoj nadaljuje s Fitchem,« je morebitno slovensko tožbo bonitetne hiše po elektronski pošti komentiral investicijski strokovnjak Landesbank Berlin Lutz Röhmeyer. »Ne, zares: s takšno tožbo bi se vlada osmešila. Možnost uspeha je skoraj ničelna, saj agencije vendar ne odločajo o ničemer, izražajo le svoje svobodno mnenje o kreditni sposobnosti izdajalcev obveznic.« Po njegovem prepričanju za zaplete niso krive bonitetne hiše, ampak zakonodajalci in uporabniki bonitet, ki so se jim prostovoljno preveč podredili. »Rešitev ni tožba, ampak sprememba vseh zakonov, ki urejajo uporabo bonitetnih ocen.«

Sredi januarja je tudi nemško zvezno sodišče presodilo, da je v Nemčiji bonitetne hiše odslej mogoče tožiti zaradi njihovih ocen. To pravico je izbojeval upokojenec, ki zaradi maja 2008 kupljenih vrednostnih papirjev propadle finančne ustanove Lehman Brothers od družbe S & P, ki jim je podelila dobro oceno, zahteva trideset tisoč evrov odškodnine. Vsak poznavalec komunikacijskega prava bo potrdil, da je v številnih državah breme dokazovanja zelo težko, tožnik mora pogosto dokazati, da je nasprotna stran namerno zavajala. Vsaj ob zavrnjenih ameriških tožbah zaradi nepremičninske krize so odvetniki bonitetnih hiš uspešno dokazovali, da se o skorajšnji finančni katastrofi ni sanjalo ne vladam ne centralnim bankam in tudi drugim ne.

Ameriška vlada, ki se je februarja vendarle odločila za tožbo proti S & P, zdaj poskuša biti zelo konkretna, tako kot je bila konkretna uspešna novembrska avstralska tožba proti isti bonitetni hiši. V njej so tožniki s prstom pokazali na konkretni finančni derivat, s katerim so jih zavajali ponudniki in ugodna boniteta. Američani S & P zdaj obtožujejo, da med ocenjevanjem nepremičninskih obveznic niso upoštevali lastnih standardov, da bi zmanjšali breme dokazovanja, pa tožijo pred civilnim sodiščem. A čeprav so lahko pridobili dokumente iz časov prodaje obveznic, tudi elektronsko dopisovanje zaposlenih v bonitetni hiši, bodo morali najprej premagati precedens iz marca lani. Sodnik Sidney H. Stein je takrat zavrnil tožbo delničarjev družbe McGraw-Hill, lastnice S & P, ki so delnice kupovali v veri, da je bonitetna hiša neodvisna in objektivna. »Takšna zagotovila so bila samo komercialno hvalisanje,« je presodil sodnik in decembra ga je podprlo tudi prizivno sodišče.

V tožbi bi se, če prav domnevamo, slovenska vlada osredotočila na časovno komponento nižanja slovenske bonitete, saj so pri Moody's to objavili sredi postopka prodaje obveznic in tudi brez opozorila, kar ni ravno običaj. Vladni pravniki bodo presodili, ali je to tudi dovolj za dokaz zlonamernosti, slovenska politika pa se vsekakor lahko pridruži številnim kolegom v EU, ki bi prav tako radi zmanjšali odvisnost od bonitetnih hiš, morda še bolj od skorajšnje nove, bolj omejevalne zakonodaje.

Tudi v ZDA se z bonitetnimi hišami že ukvarjajo zakonodajalci; tudi tam je cilj večja profesionalnost ocen, ki olajšujejo delovanje sodobnega, tesno povezanega gospodarstva. Slovenija sama pa se bo najbolje maščevala z ustvarjanjem svojega dobro delujočega in uspešnega gospodarstva. Fronta za to pa je seveda doma.