Dolgčas proti šovu

Uradna kampanja pred predsedniškimi volitvami na martinovo nedeljo je na dobri polovici in se je znašla na točki, ko je mogoče izluščiti nekaj ugotovitev. Očitno je, da volilni štabi vseh treh kandidatov ne razpolagajo z bogatimi proračuni za vizualno učinkovitejše kampanje. Televizijske, časopisne in digitalne oglase nadomeščajo delovne brigade, kvazi republikanske konvencije in pogovori s skupinami državljanov. V pomanjkanju denarja iščejo strategi volilnih štabov najcenejše poti do potencialnih volivcev.

V okoliščinah splošnega pomanjkanja prepotrebnega denarja se kandidati opirajo na strankarske mreže. Pri Borutu Pahorju je jasno, da se opira na stranko SD, Milan Zver na SDS in NSi, medtem ko je delovna mreža podpornikov pri Danilu Türku precej bolj nejasna: v njej je mogoče najti ljudi iz mreže LDS, Zares, TRS, Pozitivne Slovenije in upokojencev.

Po prvi polovici uradne kampanje lahko ugotovimo, da ta bolj spominja na nadaljevanje neformalnega dela kampanje, ki je bila namenjena predvsem utrjevanju volilnih baz. V tem spoznanju nas utrjujejo tudi prva medijska soočenja.

Türkova izzivalca Pahor in Zver sta po začetnem mlačnem vstopu začela počasi snemati rokavice vljudnosti. Po eni strani morata napadati, a hkrati ohranjati predsedniško digniteto, po drugi strani sta rivala, ki tekmujeta za uvrstitev v morebitni drugi krog. Zato so njuni strategi pred velikim izzivom: koliko težkega orožja iz arzenala politične kritike uporabiti proti sedanjemu predsedniku in koliko tega po drugi strani proti tekmecu za vstop v drugi krog. Zato ne preseneča, da so »umazano delo« prepustili podpornikom in nekaterim spletnim portalom. Pri Türkovih pa se zdi, da je njihova edina strategija ne ustvarjati nepotrebnih konfliktov, ker imajo pred Zverom in Pahorjem za zdaj dovolj prednosti.

Zaradi praznikov prihodnji teden se bo predsedniška kampanja nekoliko umirila, nato pa ostane le še dober teden za prepričevanje volivcev. Je mogoče v tem obdobju preobrniti razpoloženje ljudi na glavo? Zagotovo ne, razen če nimajo predsedniški tekmeci v skladišču političnih afer shranjeno kakšno pikantnost, ki bi lahko bistveno vplivala na volilni izid. Še ena značilnost prvega polčasa kampanje je, da se razmerja med tremi kandidati skoraj niso spremenila, prav tako ostaja nejasen odgovor, ali bomo dobili predsednika že v prvem krogu.

Zaradi vsesplošnega pomanjkanja denarja za kampanje, se kandidati osredotočajo na televizijska soočenja. Ta so se zaradi želje po čim višji gledanosti hitro sprevrgla v odgovore na kvizna vprašanja resničnostnega šova. Čeprav so politične tekme tudi šov, ne bi smeli podcenjevati državljanov. V soočenjih sicer lahko uživamo v zbadanju in zabijanju nasprotnika, verjetno pa bi bilo za predsedniško funkcijo primerneje, če bi spremljali soočenja argumentov. V procesu izbiranja predsednika republike bi prej potrebovali poglobljene, tehtne in, če želite, dolgočasne predsedniške razprave o sedanjosti in prihodnosti. V stresnih, kriznih časih bi bil »dolgčas« balzam za dušo in razum.