Dopinški mišmaš

»Pretehtati smo morali med kolektivno odgovornostjo in pravico vsakega posameznika do pravične sodbe,« je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) Thomas Bach opravičeval odločitev o nastopu ruskih športnikov na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru. Še preden je izvršni odbor Moka danes zasedal, je bilo jasno, da s svojo odločitvijo ne bo zadovoljil vseh. Športni svet se je razdelil na goreče zagovornike ruskega izgona in skeptike, ki so v ozadju boja proti dopingu videli dvoličnost zahodnih športnih in političnih velesil, ki so se lotile starega političnega sovražnika.

Danes so bili razočarani »navijači« obeh taborov, Mok je s svojo neodločnostjo in nedorečenostjo v svet poslal težko razumljiva sporočila. S tem, ko vsem ruskim športnikom ni prepovedal nastopa v Riu, je hotel pokazati tankočutnost do človekovih pravic, vendar se zdi, da je šlo bolj za strah pred Putinovim odzivom in pravnimi posledicami, če bi se moral na civilnih sodiščih spopasti s tožbami izključenih športnikov, ki jim niso dokazali vpletenosti v državni dopinški sistem. Zdaj je tudi jasno, da »olimpijska družina« ni pripravljena, da bi v vojni proti dopingu snela rokavice in uporabila kakšen skrajen poseg, ki bi imel nekaj nedolžnih žrtev, a bi dolgoročno pripomogel k očiščenju športa. Pri tem ostaja še grenak priokus dvojnih meril, s katerimi so se lotili Rusov. Njihovih dopinških grešnikov iz preteklosti v Riu ne bo, iz drugih držav jih bo kopica, najbolj vnebovpijoča pa bo navzočnost ameriškega šprinterja Justina Gatlina, za katerim sta že dve prestani dopinški kazni, v zadnjih letih pa teče hitreje kot kdajkoli prej. Izključitev Julije Stepanove z OI v Riu tudi ne bo ohrabrila novih »žvižgačev«, da bi v prihodnje razkrivali zavržna dopinška dejanja … Ob dopinškem mišmašu, za katerega je poskrbelo vodstvo Moka, je jasno le, da je Bach, z njim pa tudi svetovni šport, še nekoliko izgubil verodostojnost.