Dosje zaprt. Anomalije odpravljene?

Zdravljenje zdravstva: tudi pri predpisovanju zdravil se kaže nuja po posodobitvi sistema.

Objavljeno
18. marec 2016 15.55
Slovenija, Kranj, 12.01.2012 - Zdravnik Aleksander STEPANOVICC, ki dela v kranjskem zdravstvenem domu. Zdravnisski recepti. Foto: Leon VIDIC/DELO
Diana Zajec
Diana Zajec

Pred kratkim sprejeti sklep pritožbenega senata drugostopenjskega razsodišča zdravniške zbornice, ki mu predseduje prof. dr. Miro Denišlič, ni presenetljiv. V pritožbi zdravnika medicine dela, prometa in športa, ki mu je razsodišče na prvi stopnji zaradi strokovno oporečnega ravnanja izreklo javni opomin, drugostopenjski organ namreč ni našel niti enega vsebinsko in etično oprijemljivega protiargumenta, na podlagi katerega bi njegovi člani omilili prvotno izrečeni ukrep.

Resnici na ljubo je ta ukrep zelo mil - glede na ugotovljeno neupoštevanje strokovnih smernic, malomarno in nevestno ravnanje pri vodenju medicinske dokumentacije ter neupravičeno zaračunavanje pomožnega psihometričnega preizkusa, ki ga je dotični zdravnik izvajal v sklopu specialističnega pregleda oziroma testiranja kandidatov za vozniški izpit in za pridobitev dovoljenja za posest in nošenje orožja. Vpogled v zdravnikovo delo je bil celovit, sprožila pa ga je prijava, ki ji je na predlog ministrstva za zdravje sledil izredni strokovni nadzor.

Povedni kazus

Že prvi izsledki so bili dovolj skrb vzbujajoči, da so sprožili nadzorno kolesje na več ravneh. Zbornični tožilec je predlagal uvedbo pripravljalnega postopka, do vse prej kot nedolžnega stanovskega problema se je opredelil odbor za strokovno-medicinska vprašanja, poleg tega so na zbornici pridobili različna dodatna strokovna mnenja, med drugim tudi mnenje strokovnega sveta medicine dela, prometa in športa.

Na podlagi pridobljene dokumentacije je tako tožilec pred letom dni - najverjetneje povsem po naključju na svetovni dan zdravja, 7. aprila - vložil obtožnico. In stanovsko kolesje se je začelo vrteti in mleti.

Strokovno-etične preverbe so pokazale, da je bilo ravnanje zdravnika »malomarno in nevestno«, s čimer je kršil določbe pravilnika, ki zdravnike pri opravljanju dela, torej v skrbi za dobro slehernega pacienta, zavezuje k prizadevanju za ugled in strokovnost zdravniškega poklica. V tem primeru pa so zdravnikove stanovske kolege upravičeno zmotile tudi nepravilnosti pri izdajanju zdravniških spričeval za posest in nošenje orožja. Zdravnik v postopku, denimo, ni znal pojasniti, kako je lahko izdal pozitivno mnenje za nošenje orožja kandidatu, ki so mu sočasno s pravnomočno odločbo to dovoljenje odvzeli - zaradi zdravstvenih razlogov.

Sklep o javnem opominu je zdaj torej potrjen, odločitev drugostopenjskega pritožnega organa je dokončna. Primer je zaključen, storilec tega povednega kazusa opozorjen, dosje zaprt.
Pa so anomalije odpravljene?

Anomalije in igra naključij

Mreža nadzornih mehanizmov, pa naj gre za pregled nad diagnostičnimi postopki ali nad predpisovanjem zdravil, je v zdravstveni sferi široko razprostrta, porazdeljena med številne institucije, pri čemer pa širina nadzornega »pokrivanja« ni sinonim za celovit uvid v dogajanje na tem področju, niti za ažurno ukrepanje. Prav to pa bi nujno potrebovali, če bi hoteli imeti res kakovosten in varen zdravstveni sistem.

Predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina opozarja, da bi morali po zgledu drugih članic EU v zdaj zelo razpršenem nadzoru nad predpisovanjem zdravil zbornicam zaupati aktivnejšo vlogo. A se pri nas, z izjemo občasnih pogovorov na to temo, nič ne premakne - zato tudi ni kontinuiranega nadzora nad odstopanji pri pisanju receptov, kar se Možini zdi povsem nedopustno.

Resne anomalije, ki občasno osupnejo strokovno in laično javnost, se v glavnem odkrijejo po naključju. Tako se je, denimo, pred nekaj leti zgodilo, da je zavod za zdravstveno zavarovanje kot plačnik podal kazensko ovadbo proti zdravniku zaradi suma (ki se je kasneje izkazal za upravičenega), da je Hipokratov zapriseženec v postopkih zdravljenja storil kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja, nevestnega dela v službi in neupravičene uporabe sredstev.

Na anomalijo pa ni opozoril človeški dejavnik, ampak informacijski sistem; ta je pokazal več kot 20-odstotno odstopanje od povprečja. Kasnejši podrobni vpogled v zdravnikovo delo je pokazal, da so predpisani odmerki zdravil kar desetkrat presegali maksimalni strokovno še dopustni dnevni odmerek. Eni od pacientk je tako zdravnik, ki danes ne opravlja več svojega poklica, v enem samem mesecu predpisal kar 53 škatlic desetih različnih pomirjeval.

Pri tem pa ključno vprašanje ostaja nespremenjeno in, žal, še vedno nerešeno: kako, da tako izrazito strokovno oporečnega, nedopustnega in nepravilnega predpisovanja zdravil niso odkrili ne v zdravstvenem domu, kjer je bil zdravnik zaposlen, ne v tamkajšnji lekarni, kjer bi morali preprečiti takšno »zdravljenje« oziroma pacientki predpisanih zdravil sploh ne izročiti?

Zdravnik in klinični farmacevt

Slovenski zdravniki na letni ravni napišejo približno 17 milijonov receptov v vrednosti okoli 600 milijonov evrov. Kljub takšni količini ne sme biti napak. Zato ni opravičljivo, da pri nas ni celovito zasnovanega vzvoda, ki bi onemogočal zdaj vse preveliko prepustnost sistema, v katerem nemalokrat tudi življenjsko ogrožajoče napake ostanejo zelo dolgo, včasih predolgo spregledane.

Pri zdravniški zbornici so, ker se na državni ravni nič ne zgodi, na lastno pobudo in z lastnim denarjem začeli organizirati izobraževanja na to temo. Navsezadnje primerjava med kliničnim farmacevtom in med zdravnikom jasno pove, kako dobrodošlo je vsako dodatno védenje o zdravilih, njihovem delovanju, o medsebojnem in o neželenem učinkovanju; prvi se o tem, s kakšnimi mehanizmi zdravilo deluje na bolezen, učijo štiri leta, medtem ko imajo študentje medicine iz farmakoterapije en sam izpit.

Zato ni nič nenavadnega, da se je dobro sodelovanje med kliničnimi farmacevti in zdravniki izkazalo kot neprecenljivo - tudi oziroma predvsem v dobro bolnikov. V pilotni projekt, s katerim so v praksi preizkusili vrednost tovrstnega instituta, najprej v Murski Soboti, nato v Ljubljani, je ZZZS vložil 50.000 evrov, iz njega pa v obliki prihranka »iztržil« približno 450.000 evrov. Tovrstni pregled terapij vseh bolnikov, ki prejemajo po deset ali več zdravil, zdaj širijo po vsej Sloveniji - končni cilj pa je (v prihodnjih dveh letih) uvedba kliničnega farmacevta kot novega specialista na ambulantni ravni, v osnovnem zdravstvu, kjer bo lahko delal kot podaljšana roka zdravnikov.

V Gorenjskih lekarnah so takšno prakso, da bi izboljšali učinkovitost in varnost zdravljenja, uvedli kar sami. Lekarniški farmacevti so v sklopu svetovanja in pregleda terapije preprečili marsikateri zaplet pri zdravljenju z zdravili, tudi v sklopu sistema obnovljivih receptov. Kajti, kot pravijo: bolje je izbrati za posameznega bolnika ustreznejše zdravilo kot pa uvesti še eno dodatno zdravilo za lajšanje težav, povzročenih z drugim zdravilom.

Odgovorni pa - nič

Žal pa se pri nas v nedopustno dolgotrajnem čakanju na celovito reformo sistema temelji zdravstva počasi, a vztrajno podirajo - nasploh, ne le pri omenjenem problemu. Dogajanje v tem nadvse subtilnem mehanizmu, ki zelo neposredno vpliva na bitje in žitje celotnega naroda, je že dolgo skrb vzbujajoče.

Čeprav je povsem jasno in logično, da je edini pravi recept za rešitev zdravstva v skupnih prizadevanjih za odpravo tistega, kar v sistemu ni dobro - in tega ni malo -, se ne zgodi kaj dosti. Različni akterji, vsak s svojim znanjem, ki predstavlja nepogrešljivi delček reformne sestavljanke, ostajajo na svojih bregovih.

In to je povsem nedopustno. Če kdaj, bi odgovorni zdaj res morali vložiti sleherni atom energije v krepitev zdravstva, v prenovo njegovih zastarelih in krušečih se temeljev, se odločiti za naložbo v družbo in v vsakega posameznika, saj ta, dokler je zdrav, družbi daje veliko, ko zboli, pa dobi bistveno premalo ali - prepozno. Za to pa ni opravičila in ne izgovora.