Drama, ki je Evropa ne opazi

Generali na ceste pošiljajo reveže v uniformah, ki so šli v vojsko zato, da bi lahko jedli.

Objavljeno
23. julij 2017 17.32
Tone Hočevar
Tone Hočevar
V Evropi smo nekoč vedeli, kaj se dogaja po svetu, tudi onkraj schengenskih meja, ko jih še ni bilo. Zdaj se po svetu lahko dogajajo drame, pa nam niso mar. Morda se desna plat s propagando zažene proti morebitnim levim prekucuhom kje po svetu, leva pa zmerja vsakogar, ki bi si upal kakšno reči proti na videz naprednemu temu ali onemu. S tem pa se tudi končajo skrbi za ljudi, ki jih nekateri stiskajo za vrat s cenami in blokadami, drugi pa streljajo in pehajo v prepad.

Donald Trump bi jih najraje zmlel, rad bi pokoril Venezuelce pod poveljstvom čudnega predsednika Nicolása Madura. Trump posega po starih receptih, ki še nikoli niso prinesli nič dobrega. Kar je Havana pred pol stoletja in več doživela v času Kennedyja in pozneje njegovih naslednikov, je zdaj Trump namenil Caracasu. Zapreti hoče vse pipe, prepovedati ameriško poslovanje z Venezuelo in njeno plačevanje z dolarji. Z lastno nafto je na trgu pripravljen v skrajnem primeru zamenjati venezuelsko.

Blokada, ki jo Venezueli v teh dneh pripravljajo v Washingtonu, se zdi na las podobna tisti, ki je na Kubi desetletja pri življenju ohranila režim bratov Castro, po katerem se je zgledoval Chávez. Madurovi svetovalci in inštruktorji prihajajo iz Havane. Strategija, ki jo v Washingtonu pripravljajo proti Venezueli, je tudi zelo podobna tisti, ki so jo uporabljali proti Iranu. Nicolás Maduro jih že melje, svoje Venezuelce, brezobzirno in neusmiljeno. Dela se, kakor da je pravi naslednik Huga Cháveza. Prav mogoče je, da je o tem res prepričan, to bi lahko bilo posebno tragično. Pripeljal jih je na rob obupa. Pa ne samo svoje nasprotnike, tudi svoje podpornike. Dokler so imeli veliko dolarjev in so svojim somišljenikom v Latinski Ameriki dajali nafto skoraj zastonj, nekaterim tudi brezplačno, menjali so jo za drugačne usluge, so Venezuelce častili in podpirali najvplivnejši na zeleni celini. Zdaj so tisti časi mimo. Venezuela je sod smodnika, ki bi ga nekdanji prijatelji imeli najraje čim dlje od sebe.

V Evropi nas zanima Poljska, kjer sodno vejo oblasti preprosto črtajo s političnega zemljevida. Maduro onkraj Atlantika počne podobne stvari, sodnike so zamenjali z dekretom. Ker Maduro ne prizna parlamenta, saj imajo v njem po lanskih volitvah večino njegovi nasprotniki, si je omislil novo ustavodajno skupščino. Že konec meseca naj bi novi izvoljenci prevzeli vlogo njegovih oprod. Recept, ki so ga napisali Maduru (sam menda kaj takega ni sposoben), je sestavljen dovolj spretno, da opozicija ne bo mogla odločati o ničemer. »Chavisti« pa v resnici tudi ne.

Zdi se kot šahovska partija. Pa ni. Sto ljudi je že padlo na ulicah, odkar so se pred nekaj meseci začeli protesti. Vojska in policija z demonstranti neusmiljeno obračunavata. Kriza je neizmerna, pomanjkanje je vse obsegajoče, celo bencina ni v državi, ki sodi v svetovni naftni vrh. Prizadelo je predvsem reveže, ki so iskreno podpirali rajnkega populista Cháveza. Bogati, ki na cesto pošiljajo obubožani srednji razred, živijo v Miamiju in Madridu. Generali, ki narekujejo poteze Maduru, na ceste pošiljajo svojo rajo, reveže v uniformah, ki so šli v vojsko zato, da bi lahko jedli.