Dražje, ker denarja ni

Postopki na sodiščih so pri nas praviloma dolgotrajni in zelo dragi. Poleg tega je najbrž za večino ljudi vsak opravek, povezan s sodiščem, zelo stresen. Mediacija se je izkazala za zelo uspešen način reševanja v sporih, kjer se urejajo družinska razmerja, predvsem v zvezi z otroki, in je med vpletenimi, poleg golih pravnih zadev, pogosto vmešana še cela paleta čustev. Kar sedemdeset odstotkov družinskih mediacij ima pozitiven izid, starši se dogovorijo o skrbi za otroke in pomembnih odločitev, ki bodo bistveno vplivale na njihova življenja, ne prepuščajo drugim. Če se ne morejo dogovoriti, lahko nadaljujejo po sodni poti.

Če pogledamo še s stroškovne plati: mediacije so povprečno rešene v treh mesecih, za stranke so brezplačne, sodišča pa krijejo po 17 evrov za vsake pol ure mediatorjevega dela in njegove potne stroške. Hkrati tudi precej razbremenijo sodišča, ki jih že prav tradicionalno hromijo zaostanki.

Z laičnega stališča, še posebno v družbi, ki je pregovorno nagnjena k pravdanju, je mediacija zelo pozitivna alternativa. Prav ironično je, da stranke v družinskih zadevah (in tudi v delovnopravnih, ko gre za odpoved delovnega razmerja), že več let nimajo dostopa do teh hitrejših, prijaznejših in za vse – tudi za sodišča – bistveno cenejših postopkov, kot so redni – ker zanje ni denarja. Evropski viri, iz katerih so se napajali, so usahnili, novi pa še niso odobreni. Kdo je kriv za to? Težko bi prst uperili v enega samega. Birokracija, ki spremlja vloge za evropska sredstva, je rigidno zapletena, in je očitno za pravosodno ministrstvo kar velik zalogaj, služba za kohezijsko politiko pa je pripravljena dati žegen le, ko bo dokumentacija ustrezna. Izgubljajo pa tako posamezniki, ki so v sporih, kot tudi sodišča.