Drobiž

Najbrž vsi razumemo in tudi sprejemamo dejstvo, da se posledic naravnih katastrof ne da sanirati čez noč. Toda da se niti po desetletju, kolikor je minilo od zadnjega večjega potresa v zgornjem Posočju, obnova ni končala, je najmanj moralno nehigienično. Pravzaprav stvarem celo ni videti konca, čeprav je državna tehnična pisarna (DTP) sanacijo privedla do ciljne ravnine.

Kakor ponavadi, se je v izteku utrujenim upravičencem in gradbenikom pridružila politika in stvari postavila na glavo. Pod pretvezo varčevanja je ustavila dela na skoraj dvajsetih odprtih gradbiščih. Če novih rezov ne bo več, bi v najboljšem primeru popotresno obnovo končali čez štiri leta, toda neznank je za zdaj še preveč. Vse bo odvisno najprej od časa oblikovanja nove vlade, ki ji v teh polariziranih časih stricev iz ozadja in očetov iz zapora niti ne bi zamerili, če obnova ne bo njena prva prioritetna naloga. Pa bi vendarle morala biti, ker govorimo o petih milijonih evrov, ki so za državo pravzaprav drobiž. Drobiž za omilitev povsem človeških zgodb, kjer se zaradi negotovosti mnogi ne veselijo več jutrišnjega dne.

Nepopravljiva škoda in tragika namreč ni desetletje dolga obnova, ki zaradi velikonočnega potresa leta 1998 pravzaprav traja šestnajst let, ampak ropanje človeškega dostojanstva, ki iz ljudi dela drugorazredne državljane. In zato bi se morali odgovorni vsaj opravičiti, če sklepamo, da odgovornosti gotovo ne bo nihče prevzemal nase. Prvi bi se lahko napovedal nekdanji minister za kmetijstvo Dejan Židan, na primer. Popolnoma formalno niti ne bi smel odrekati pomoči Posočju, ker je država že veliko pred tem sprejela posebno zakonodajo prav za obnovo območja. Poskus, da bi popotresno obnovo preprosto končali, čeprav so posoški župani večkrat klečeplazili za milijone, bi lahko označili za ministrov slab dan. Če imamo res dober dan.

Država nima izbire – popraviti mora 685 objektov, ki so vključeni v obnovo, od teh jih je več kot 500 stanovanjskih. Celotna obnova bo stala 67 milijonov, ki jih vlade niso znale razporediti skozi desetletje, da bi bilo delo nemoteno in brez slabe volje. Poleg tega bo končna vsota še višja prav zaradi varčevanja, ki je sanacijo v bistvu podražilo. Novih projektov se ne odpira od oktobra lani, v času gradbene sezone je politična kriza, torej bo negotovosti konec takrat, ko bodo morali gradbinci na prisilni počitek zaradi zime. O (ne)smotrnosti odločitev, ki očitno niso dvakrat pretehtane, bodo imeli odgovorni vsaj leto in pol časa za razmislek. Na račun upravičencev, ki se jim vsaj za toliko podaljšuje agonija v negotovosti, seveda. Vse zaradi vsote, ki komaj preseže strošek enega samega nepomembnega referenduma. Toda za ideološke zgodovinske travme je denarja še vedno dovolj. Za ljudi pač ne.