Tiskane izdaje
Seiduna, starec z gore v Bartolovem romanu Alamut, je ustvaril čudovite vrtove, polne najlepših perzijskih suženj, in nato s kroglicami hašiša premamil svoje fedaje, da so verjeli v raj in z nasmehom na obrazu izzvali smrt. Abu Bakr Al Bagdadi, samooklicani kalif iz Rake, je skoraj ubožen s svojo kampanjo prek družbenih medijev, toda njegovi »mučeniki« se v osupljivem številu podajajo v smrt v kalifatu in vse pogosteje na Zahodu.
Pokol v kalifornijskem San Bernardinu je še vedno nepojasnjen, čeprav ga preiskovalci obravnavajo kot teroristično dejanje. Še vedno ne vemo, zakaj sta Syed Farook – v Kaliforniji vzgojen Američan – ter Tashfeen Malik zavrgla na videz urejeno življenje, svoj dom pa spremenila v bombaško delavnico in orožarno. Zakaj sta zapustila komaj šestmesečno hčerko in se podala na morilski pohod med Farookovimi sodelavci. Malikova je med napadom objavila zaobljubo Al Bagdadiju, toda Islamska država ju ni razglasila za svoja vojaka, temveč pohvalila kot podpornika.
Tri tedne po pariškem napadu, ki so ga izvedli večinoma mladi Francozi, se na Zahodu soočamo s vprašanjem, kaj mlade zvabi v objem militantnih oblik salafizma. Radikalizacija je zapleten pojav, zanj so posebno dovzetni tisti, ki iščejo smisel in odgovore na življenjska vprašanja. Islamska država jim ponuja strukturo, na videz jasne odgovore in višji smisel. Toda Farook in Malikova nista odraščala v revnih četrtih Pariza ali Bruslja, kjer spretni ideologi jezo nad neenakostjo in prikritim rasizmom družbe spreobračajo v verski fanatizem. Morda ne bomo nikoli izvedeli, zakaj sta zašla kremplje verskega fundamentalizma.
Poceni politiki in prazni preroki ponujajo preprosta pojasnila, po njihovem je seme zla zasajeno v sam islam in njegovo sveto knjigo Koran. Če bi bilo to res, bi več kot poldruga milijarda muslimanov že zdavnaj razdejala svet, toda velikanska večina jih obsoja nasilje, ki ga v njihovem imenu izvaja peščica. Ameriško-maroška pisateljica Laila Lalami pravi, da po vsakem terorističnem napadu muslimani dodatno žalujejo, saj vsi postanejo tarča sumničenj. Po njenih besedah so muslimani na Zahodu ves čas na sojenju.
Islamska država se je razcvetela kot vrhunec tegob, ki že leta ali celo stoletja parajo Bližnji vzhod – okrutne diktature, verske skrajnosti, sektaško sovraštvo, tuji posegi in vojne ter občutek brezupnosti in jeze med večinoma revnimi prebivalci. Konflikt med ponižanim, opeharjenim in razžaljenim islamskim svetom in agresivnim Zahodom je gorivo za Al Bagdadija, ki doma izrablja trpljenje rojakov, na Zahodu pa nihilizem ter odtujenost pretiranega materializma.
Predvidljivi odzivi mnogih politikov so del njegove strategije, vzpostavitev črno-belega sveta, razdeljenega na križarski Zahod in islamski kalifat. V njem ni sivega območja za muslimane, ki zavračajo sveto vojno. In vsakič ko Zahod preplavita ostra retorika in sumničavost do islama, se ta sivi prostor skrči in smo bližje družbi, v kateri nespametni ljudje – v Raki, Washingtonu, Bruslju ali Ljubljani – govorijo o vojni civilizacij.
