Drugačna tranzicija

Do nedavnega smo v Sloveniji poznali le eno tranzicijo. Tisto, ki je zaznamovala prehod iz enega v drugi družbenoekonomski sistem, ki je grdo spodletel. Zato so se oblikovali pozivi, naj se konča, kar naj bi nam prineslo večjo blaginjo – če temu še kdo verjame. Toda ni mogoče spregledati združevanja in samoorganiziranja posameznikov, nekakšnega zeleno in socialno obarvanega vrenja, ki poteka po vseh kotičkih države. Ciniki bi pripomnili, da se je v njem razkuhal naboj vstajniškega gibanja, ki ni doseglo zastavljenih ciljev. Vendar tudi cinikom zmanjkuje časa, če že ne tem za glodanje kosti.

Oblikujejo se številne pobude, katerih skupni imenovalec je večja samopreskrbnost, ki bi skupnost obvarovala pred naraščajočimi zunanjimi pritiski in tveganji, zlasti okoljskimi in ekonomskimi, in jo naredila odpornejšo in prožnejšo. Njihov izraz so skupnostni in individualni vrtički, na katerih ljudje pridelujejo hrano, javne površine, ki se zasajajo s sadnimi drevesi, dogodki, na katerih si ljudje (brez denarja) izmenjujejo različne dobrine, delavnice po vzoru »naredi si sam«, na katerih se je mogoče naučiti šivati, izdelati kozmetiko in čistila za dom, pohištvo, pečico na sončno energijo in celo trajnostno bivališče. Ustanavljajo se zadruge, v katere se organizirajo kmetje in delavci propadlih tovarn, prebivalci pa se združujejo, da bi skupaj našli načine, kako izboljšati kakovost življenja v svoji ulici, soseski ali mestu. Morda ste tudi sami postali del kakšne takšne skupine in spoznali, da vaši sosedje le niso tako zoprni, kot so se vam vseskozi zdeli.

Nikakršne pristopne izjave ni treba izpolniti za pridružitev tranzicijskemu gibanju, velikemu »družbenemu eksperimentu«, kakor ga imenuje avtor koncepta tranzicije Rob Hopkins. Le skleniti morate, da se nima smisla pritoževati, da je že vse izgubljeno. Stvari lahko vzamete v svoje roke, se povežete z drugimi in spremenite tisto, kar ste že dolgo hoteli, ter pri vsem skupaj še uživate. Zakaj bi čakali, da vam za to kdo da dovoljenje?

Tako je pred sedmimi leti razmišljala skupina prebivalcev mesteca Totnes v Devonu, prvega tranzicijskega mesta. Na podlagi vizije, v kakšnem mestu želijo živeti leta 2030, so izdelali načrt prehoda k samooskrbi, ki med drugim zajema prehrano, energetiko, promet in bivanje.

Model iz Totnesa z dodatkom samoniklih sestavin preskuša že okoli 1400 mest, lokalnih skupnosti in skupin – članic Tranzicijske mreže – v 40 državah. Tudi skupina posameznikov in podjetij v Trbovljah, ki nočejo, da bi te bankrotirale – kakor leta 1993 – ali izumrle. Moč malih dejanj je na videz majhna, a če jih opravlja dovolj ljudi, prinesejo konkretne učinke, konkretna delovna mesta in konkretno preobrazbo skupnosti, je prepričan Hopkins. Le predolgo ne smemo čakati, da nas kriza ne bo povsem izolirala in uspavala.