Drugi krog

Je 47 odstotkov, kolikor jih je v prvem krogu zbral kandidat za predsednika republike Borut Pahor, malo ali veliko? V tem tisočletju smo predsednika republike vedno izbrali v drugem krogu, Pahorjev rezultat pa je po letu 1997 najbolj prepričljiv. Leta 2002 je Janez Drnovšek v prvem krogu zbral 44 odstotkov, pet let pozneje je Lojze Peterle v prvem krogu vodil z 28 odstotki – in potem v drugem krogu izgubil, leta 2012 je Pahor v prvem krogu zbral 39 odstotkov. Zdi se, da je tokratni Pahorjev dosežek dokaj bleščeč, zlasti če vemo, da se je za funkcijo predsednika potegovalo še osem osebnosti.

Po drugi strani pa se je Pahor pred petimi leti spopadel z dvema političnima prvokategornikoma, Danilom Türkom in Milanom Zverom, tokratni tekmeci pa so bili nekje med drugo republiško in tretjo občinsko ligo. Ko je leta 2002 Drnovšku do zmage v prvem krogu zmanjkalo šest odstotkov, so se proti njemu borili – med drugimi – utemeljitelj ustave France Bučar, prvi guverner Banke Slovenije France Arhar in tožilska zvezda Barbara Brezigar. Leta 2007 bi moral Danilo Türk za zmago v prvem krogu prehiteti Mitjo Gasparija, dolgoletnega finančnega ministra in guvernerja centralne banke, ter Zmaga Jelinčiča, prvaka nacionalistov. To mu je omogočilo, da je v drugem krogu prehitel Lojzeta Peterleta, predsednika osamosvojitvene vlade.

Če imamo pred očmi Pahorjeve tekmece, njegov dosežek zbledi. Celo v letih 1992 in 1997, ko je bilo na dlani, da je kandidat Milan Kučan »obsojen« na prepričljivo zmago, je bil seznam tekmecev razmeroma močan, nedvomno močnejši od tokratnih Pahorjevih tekmecev. In vendar je leta 1997 Kučan v prvem krogu zbral 55 odstotkov, pet let pred tem pa še devet točk več.

V tednu pred volitvami se je Pahor znašel v središču »trojne kritike«. Kritiziral ga je Milan Kučan, kritizirala ga je skupina 34 intelektualcev, ki so v preteklosti gravitirali proti Liberalni akademiji, kritiziral ga je Janez Janša. Pred to trojno kritiko je kazalo, da bi Pahor lahko zmagal v prvem krogu.

Vendar bi bila ocena, da je Pahorju nekaj tisoč glasov zmanjkalo zaradi neorkestrirane trojne kritike, zgrešena. Pahorju je dodatnih 25.000 glasov, kolikor bi jih potreboval za zmago v prvem krogu, zmanjkalo zato, ker se na trojno kritiko ni odzval.

Pahor s kritiki ne polemizira. Zdi se, da je vljuden, ker se ne prepira. A ignoriranje kritike in ignoriranje vprašanj nimata nič z vljudnostjo. Tako, recimo, že dobrih pet let čakamo na odgovor, ali med »strice iz ozadja«, najbolj znamenite Pahorjeve skovanke, sodi tudi Milan Kučan. Pa ne gre za to, da bi bilo vljudno, če bi Pahor odgovoril Kučanu, svojemu prvemu delodajalcu. Vljudno bi bilo, če bi ob bolj ali manj utemeljenih kritikah in bolj ali manj premetenih vprašanjih odgovarjal javnosti.

No, tudi če se bo tudi v prihodnjih treh tednih ob vprašanjih in kritikah odločal za molk, to skoraj zagotovo ne bo ogrozilo njegove zmage. Je pa tako, da postane politik državnik šele, ko zna utemeljeno odgovarjati na kritike. Če pa vprašanja ignorira, samega sebe postavlja v pred-politični prostor.