Drugi najboljši, a zadnji čas

Najboljši trenutek za posaditev drevesa je bil pred dvajsetimi leti. Drugi najboljši je danes. Ta kitajski pregovor lahko uporabimo za vrsto situacij v slovenskem gospodarskem prostoru, ko bi odločevalci morali prve poteze povleči že zdavnaj. To velja tudi za prestrukturiranje malega gospodarstva: finančnega in poslovnega.

Tudi v Banki Slovenije ugotavljajo, da dosedanji ukrepi za mikro, mala in srednje velika podjetja niso bili dovolj, saj so bile banke obremenjene z velikimi družbami in hkrati na tem področju niso imele prakse. Zato je zdaj drugi najboljši, a zadnji čas, da banke in podjetja s polnim pogonom ter centralna banka in vlada s sistemsko podporo začnejo ali nadaljujejo prestrukturiranje. Ura ni pet pred dvanajsto. Za številna podjetja je namreč zadnja ura že odbila. Število stečajev se povečuje, nekaterim malim in srednje velikim podjetjem (MSP) zaradi prezadolženosti kljub dobrim poslovnim modelom nad glavo visi giljotina bankrota.

Potem ko so banke s številnimi velikimi podjetji sklenile sporazume o finančnem prestrukturiranju, te družbe pa za stabilno prihodnost prenavljajo poslovne procese in korporativno upravljanje, ocenjujejo nove investicije in tako dalje, je prestrukturiranje prezadolženih MSP logično nadaljevanje. Kljub pomembnosti in veliki zapletenosti pri velikih podjetij – za isto mizo je sedelo več kot petdeset upnikov z različnimi položaji in zahtevami – ni prestrukturiranje MSP nič lažje. Morda je še zahtevnejše.

MSP, ki potrebujejo prestrukturiranje, je namreč zelo veliko. Po ocenah Gospodarske zbornice Slovenije je takih od 3000 do 7000 podjetij, zato je individualna obravnava njihovega velikega števila velik izziv. K večji hitrosti prestrukturiranj pripomore, da MSP navadno nimajo veliko finančnih upnikov, a po drugi strani so pogostejši izstopi upnikov dodatna motnja v tem procesu. Poleg tega vsi mehanizmi, ki jih banke uporabljajo v primeru obravnave velikih, za manjša podjetja ne pridejo v poštev. Banke so kot eno od skrajnih možnosti uporabile konvertiranje terjatev do večjih podjetij v kapital s ciljem dobiti poplačilo iz prodaje teh podjetij. Takšna možnost je za majhna družinska podjetja bistveno manj primerna.

Velika podjetja se ob lastnem znanju, tudi finančnem in pravnem, pri finančnem in poslovnem prestrukturiranju opirajo na svetovalne družbe. Manjša podjetja pa za to velikokrat nimajo znanja, poleg tega so kapitalsko prešibka, da bi si lahko privoščila drage svetovalce, za katere so težave drugih predvsem priložnost za posel in zaslužek. Kljub temu so svetovalci nujni, zato previdnost podjetnikov pri izbiri zunanje pomoči ne bo zaman. Da bodo svetovalci zagotovili kakovostno storitev, ne pa s črpanjem denarja le zabili zadnji žebelj v krsto shiranega podjetja.