Po skoraj petindvajsetih letih naj bi Slovenija dobila novo resolucijo o družinski politiki, ki naj bi pokazala, kaj si država želi na tem področju in kako meni, da bo to dosegla. Čeprav poznavalci zagotavljajo, da je bila prejšnja resolucija sodobna in razvojno naravnana, je od takrat minilo četrt stoletja. In v tem obdobju se je veliko spremenilo. Takrat so bile, na primer, ženske ob rojstvu prvega otroka stare povprečno 24 let, zdaj pa so že skoraj 30. Leta 1993 se je dobra četrtina dojenčkov rodila staršem, ki niso bili poročeni, zdaj jih je zunaj zakonske zveze rojenih več kot 58 odstotkov.
Menda se je kar velik del prejšnje resolucije nekako prelevil v konkretne predpise. Zelo utopično bi bilo pričakovati, da bi država s pripravo takega dokumenta lahko spremenila trend, da se za starševstvo odločamo vse starejši, ali da bi spodbudila, da bi rodnost še kdaj dosegla povprečno dva otroka na žensko v rodni dobi. Je pa taka deklaracija – z vsemi ukrepi, ki jih predvideva – pomembna kot sporočilo, da smo družba, ki je do družin prijazna. Tega pa ne bo dosegla le s preračunavanjem transferjev, ampak z ustvarjanjem okolja, v katerem bodo mladi lahko našli razmeroma stabilne in varne zaposlitve ter bodo lahko reševali tudi svoj stanovanjski problem.
Slovenija je za številne države še vedno vzor glede tega, kako dolg porodniški dopust imajo matere in s kako visokim odmernim odstotkom, ki v vsakem primeru daleč presega to, kar posameznik vplača za starševsko zavarovanje; in lahko se pohvalimo tudi z enim boljših sistemov predšolskega varstva. A ne moremo mimo dejstva, da se je s krizo in varčevalnimi ukrepi družinska politika popolnoma zlila v socialno. Nova resolucija naj bi jo vrnila na samostojno pot, kakršno ima tudi v družbah, po katerih se radi zgledujemo. Zanimivo bo opazovati, na kakšen odziv bo naletela v javnosti.