Država blaginje na tehtnici

Ko nemška kanclerka govori o evropski blaginji in razvoju, rada poudari troje: štejemo sedem odstotkov svetovnega prebivalstva, premoremo četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda in trošimo polovico vseh svetovnih stroškov za socialne zadeve. Angela Merkel ne ve, ali je vsem jasno, kako zelo se je svet spremenil v minulih desetletjih.

Skrb je odveč, evrske krize smo se v minulih letih dobro zavedeli vsi, predlagane rešitve pa bodo najbrž tudi letos diametralno nasprotne. Nemčija poudarja, da je država z reformami socialdemokratskega kanclerja Schröderja oklestila javno potrošnjo in osvobodila gospodarsko ustvarjalnost. Zadolženim državam poskuša dopovedati, da ima že Francija v primerjavi z državljani, zaposlenimi v gospodarstvu, kar 44 odstotkov več javnih uslužbencev. Ali preseneča, če v Parizu (in še kje) ne ponavljajo berlinske mantre, da je glavna gospodarska naloga države povečevanje konkurence? To je seveda ena razlaga evrske krize, druga poudarja, da je Nemčija z evrom dobila podcenjeno valuto in zato velike izvozne prednosti. Siljenje k varčevanju za zagovornike te teorije ni le nesmiselno, ampak tudi nevarno, zanje ni problem dolg, problem je, če obračunavanje z njim zaduši gospodarsko rast.

Skozi te teoretske in praktične Scile in Karibde se bo prebijalo tudi leto 2013. Države, ki ne vedo natančno, h kateri od sprtih teorij bi se obrnile, lahko sledijo preizkušenim vzorcem razvoja: vsem je jasno, da dušitev zasebne gospodarske pobude z davki ali uredbami ne prinaša nič dobrega, pa čeprav je treba za države v tranziciji izrecno dodati, da splošno goljufanje in prisvajanje s pomočjo osebnih zvez ne sodi v to kategorijo. In bolj ali manj vsem je jasno, da se neznansko izplača vlaganje v izobraževanje in urjenje prebivalstva, čeprav je treba dobro premisliti, kakšno se družbi in posamezniku splača in kakšno ne.