Država pod stresom

Pri dešifriranju, kako Slovenijo vidijo na sedežu evropske denarne oblasti, ki je hkrati eden od stebrov trojke, je treba vedeti, da so nas v ECB skupaj z državami PIGS in Ciprom že pred kakim letom uvrstili v posebno kategorijo »držav pod stresom« (stressed ­countries). To je do neke mere razumljivo. Zaradi spleta okoliščin – neumnih makroekonomskih politik, odpora do reform, prevlade državne lastnine in zlorabljene doktrine nacionalnega interesa – sodi Slovenija med države, ki jih je kriza najbolj prizadela in v gospodarstvu pustila najbolj dramatične posledice. A tudi tako hud šok ni bil dovolj, da bi pristojni v zadnjih šestih letih začeli resno in sistematično ukrepati: za to sta soodgovorni tudi dve od aktualnih koalicijskih strank, ki sta železni repertoar slovenskih vlad, tretja, največja, je za zdaj še bolj kot ne neznanka.

Sanacija gospodarstva nam ne gre od rok in rezultati testov so zdaj zrcalna slika razmer v slovenskih podjetjih, vsaj tretjina jih je posojilno nesposobnih. Tudi po lanski obilni dokapitalizaciji in prenosu slabih terjatev na DUTB imata skupini NLB in NKBM še vedno preveč slabih posojil, predvsem iz naslova balkanskih poslov. Vse to so tempirane bombe v bančnih bilancah. Evropske institucije nas tudi zato še posebej pozorno opazujejo in že drugič v letu dni so bile naše banke ocenjene po najbolj rigorozno konservativnih predpostavkah in merilih. Izračuni so zdaj jasno pokazali, da bi bile naše banke v primeru recesije daleč najbolj prizadete v vsem evrskem območju, celo bolj kot ciprske ali grške. To je tudi ključni razlog za javnosti težko razumljiv slovenski bančni paradoks: lani smo zmetali v dokapitalizacijo NLB in NKBM skoraj 2,5 milijarde evrov, pa sta nato zdaj znova pogrnili. Resda vsaka le za simboličnih 30 milijonov evrov, in še to le v primeru hude recesije čez dve leti, a vendarle.

Kako naprej? Banke so v državni lasti, državo pa pooseblja vsakokratna vlada. Državne banke so plen vladajoče politike in tudi njen odziv na bančne teste je predvidljiv: populist Erjavec javno grmi o kadrovskih zamenjavah, SD, lobistično precej aktivna stranka v slovenskem finančnem omrežju, ima pri bankah in državnih podjetjih vedno opazne kadrovske apetite, spomnimo se le na čase AUKN. A o morebitni zamenjavi ekipe Janka Medje v NLB bo na koncu odločal dvojec Cerar-Mramor. Seveda pa bi pred tem morali zamenjati še vodstvo SDH in nadzornike banke. Vsaj Cerar nakazuje, da z menjavami v bankah ne bo hitel, kakšne bolj konkretne strategije, kaj bosta počela z državnimi bankami, pa niti premier niti minister še nista razkrila. A katastrofalno državno upravljanje državnih bank – zlasti v letih 2004–2008, pa tudi kasneje – je za nas zelo draga lekcija, o kateri bi lahko pisali knjige na temo, kaj je šlo hudo narobe v majhni državi na evrski ­periferiji.

Z vidika davkoplačevalcev in zdravega razuma je logična rešitev privatizacija bank. Če bi država NLB in NKBM že pred desetimi leti prodala odgovornim zasebnim investitorjem, ni pomembno, ali domačim ali tujim, bi bila Slovenija zdaj bolj normalna država. Milijard davkoplačevalskega denarja ne bi že leta metali za sanacije in dokapitalizacije državnih bank, pač pa za ljudem prijazne in družbeno koristne naložbe. In seveda, če bi država bankam priskočila na pomoč, bi ji jo te morale plačati nazaj, do zadnjega evra. Tako kot to počnejo v normalnih državah. Le pri nas državnim bankam dobesedno podarjamo javni denar, država pa se zadolžuje.

Aktualni izidi bančnih testov za Slovenijo seveda niso dobri, niso pa tudi tako katastrofični, kot se je v nedeljo razkričal nemški časnik Handelsblatt. Predvsem jih velja interpretirati kot izjemno resno opozorilo Sloveniji in Cerarjevi vladi, da je prava katastrofa lahko na obzorju, če se ne bomo resno lotili bančnih problemov pri njihovem izvoru: sanaciji in preobrazbi podjetij. Imamo kup državnih institucij, večinoma dobro podprtih z davkoplačevalskim denarjem (NLB, NKBM in druge državne banke, DUTB, ministrstvi za finance in gospodarstvo itd.), od katerih pričakujemo in zahtevamo, da skupaj z Banko Slovenije konstruktivno sodelujejo s podjetji pri finančnem in poslovnem okrevanju gospodarstva. Tako, da bi to lahko ambicioznejše raslo. To bi bil najboljši slovenski odgovor na letošnje stresno testiranje bank in države. Če opozorila ne bomo vzeli resno in začeli učinkovito ukrepati, bomo čez leto ali dve lahko spet reciklirali večnega Bertolta Brechta – češ, le kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo.