Tiskane izdaje
Kaj imajo skupnega Kijev, Bangkok in Peking? Rdečo barvo. V ukrajinskem glavnem mestu so namreč Vitalij Kličko in člani njegovega Udara (Ukrajinske demokratične zveze za reforme) na rdečih majicah zapisali: »Ukrajina je Evropa.« Na Tajskem so rdeče majice oblekli člani gibanja, ki podpira nestabilno vlado. Na Kitajskem je rdeča sama vlada.
Res je, trdili bi lahko, da prav to, kar imajo skupnega, hkrati ločuje tri mesta med seboj. Toda če bolje pogledamo skozi dim solzivca, ki se vije nad Kijevom in Bangkokom, ali skozi ideološki smog, za katerim se skriva kitajsko partijsko pravosodje, lahko ugotovimo, da se povsod dogaja isto: državljani nove dobe zahtevajo neuresničene pravice, izgubljeno pravičnost in nedoživeto srečo.
Zdi se, kakor da skoraj ni pomembno, kdo je na barikadah - proevropski Ukrajinci ali prorojalistični Tajci -, saj jih povezuje absurd »demokratične revolucije«, ki največ pove o času, v katerem živimo.
Kitajec, ki ga je partija v nedeljo obsodila na štiriletno zaporno kazen, je najbolje pojasnil, kaj se dogaja v Kijevu in Bangkoku, v Pekingu pa dozoreva pod površino navidezne stabilnosti.
Xu Zhiyong je v manifestu svojega gibanja za nove državljane razložil, da gre za potrebo po tem, da se dokonča politična preobrazba, ki smo jo začeli v prejšnjem stoletju, ter da v novih zgodovinskih razmerah in s sodobnimi tehnološkimi dosežki v tržnih gospodarstvih in sredi ideološke raznovrstnosti državljana nehamo obravnavati kot objekt neke interpretacije preteklosti, ampak ga začnemo sprejemati kot nosilni steber zapletene sedanjosti.
Enaindvajseto stoletje se je tako vrnilo k francoski revoluciji in takratno geslo »svoboda, enakost in bratstvo« se zrcali v ustvarjanju novih državljanov, ki so se uprli fevdalizmu 21. stoletja. Pri Xujevem gibanju se je geslo spremenilo v »svoboda, pravičnost in ljubezen«, med tajsko vstajo zahtevajo samo »resnico o Taksinu«, pri kijevski revoluciji je geslo »Ukrajina je v Evropi« postalo zahteva, ki jo morajo izpolniti oblastniki, in hkrati upanje za boljšo prihodnost naroda.
»Zahtevamo civilno družbo!« bi na glas lahko vzklikali ljudje na barikadah in tisti za rešetkami. Tako lahko ugotavljamo, da je globalizacija spremenila svet v veliko vas, zato niti ne vemo več, kaj »državljan« pravzaprav pomeni.
»Delovanje močnih je treba omejevati, šibke je treba zaščititi, vsak posameznik pa bo moral po svojih najboljših močeh opravljati svoje naloge ter uravnotežiti pravice in dolžnosti.« Tako bi Xujevo gibanje obračunalo s korupcijo, začelo krpati raztrgano socialno državo in zahtevalo »ljubezen« kot duh nove družbe, ki zagovarja strpnost do drugačnosti in predvsem odpravlja kakršno koli sovraštvo.
Zdi se absurdno, da se novi državljani in sodobno bratstvo rojevajo na ulicah in v zaporniških celicah, kakor da nas preganja 18. stoletje, obarvano rdeče. Toda treba je misliti na cilj, ki smo ga že zdavnaj določili. Zdaj nam je bliže kot kdaj prej. Mar res?
