Točno opoldne. Simbolična časovna umestitev današnjega opoldanskega sestanka na visoki ravni o nadaljnji usodi obnove Kliničnega oddelka za hematologijo v resničnem času zamuja. Na vseh ravneh, v vseh strokovnih in varnostnih okvirih.
Edino samoumevno bi bilo pospešeno ukrepanje, čeprav tudi to ne bo moglo izbrisati sramote s pročelja slovenske države, ki si jo je ta naredila z več kot deset let vzdrževanim in hote spregledovanim dickensovskim miljejem na hematološkem oddelku osrednje slovenske zdravstvene institucije, ljubljanskega UKC.
Stanje, kakršno vlada na omenjenem oddelku, in razmere, v katerih so prisiljeni bivati hudo bolni pacienti, so res sramotni. Še huje pa je, da so te za obolele tudi smrtno nevarne. Že dolgo je znano, da so bolniki z raznimi krvnimi boleznimi, ki jih zdravijo na tem oddelku, dobesedno ogroženi. Ne le zaradi bolezni, ki jo prebolevajo, ampak zaradi neustreznih razmer. Na oddelku, kjer bi morala biti zagotovljena izolacija, ni ne nadtlaka ne hepa filtrov, sobe so prenatrpane, premalo je toaletnih prostorov, možnost okužb in zapletov med zdravljenjem je bistveno prevelika ...
Zgodilo se je celo, da je počila cev straniščne školjke, vsebina je pritekla v sobo, k bolnikom, ki bi morali biti v strogi izolaciji. Pa je to kaj pospešilo ukrepanje odgovornih? So jih ganili bolniki, ki morajo, da bi si povečali možnosti za preživetje, jemati dodatna zdravila - najprej za zaščito pred okužbami, če to ni uspešno, pa še takšna za zdravljenje teh okužb?
Odgovor je jasen. Izgovorov za neukrepanje ni. Na kliničnem oddelku bodo, ko bodo po realizaciji 11-milijonske naložbe zadihali v na novo urejenih prostorih, vsako leto prihranili približno poldrugi milijon evrov. Prav toliko zdaj vsako leto porabijo samo za zdravila, s katerimi rešujejo bolnike pred usodnimi okužbami in zapleti!
Odgovornih, ki imajo v rokah moč odločanja o usodi hematologije, vse to očitno ne gane; papirologija ima prednost, zakonske finese so očitno pomembnejše celo od dejstva, da je ta projekt edini v zdravstvu, ki se bo samofinanciral. Pa čeprav je že zato vsakršen pomislek na račun dolgoročne zadolžitve ljubljanskega UKC neutemeljen ...
Bolniki so ogorčeni. Že dolgo. In kar preveč potrpežljivi. A tudi potrpežljivost ima meje. Tako zdaj zrejo čez mejo, napovedujejo tožbe in pritožbe, želijo in hočejo se boriti za svoje pravice, za svoja življenja.
Varuhinja človekovih pravic je bila danes pri ovrednotenju vladnih zadržkov zelo neposredna: nikakršno formalnopravno pogojevanje sanacije razmer ne sme ogroziti življenj bolnikov.
Naj torej vlada naredi, česar ne sme več odlašati. Uredi naj razmere, ki so v sramoto državi in v škodo celotni družbi. Razmere, v katerih so bolniki tam, kjer bi življenja morali reševati, še dodatno ogroženi.
a Foto: Jure Eržen/Delo