Državnik in populist
tor, 14.11.2017, 06:00
Državnik in populist
Državnik diskretnih zagotovil šefa tuje države ne obeša na veliki predvolilni zvon.

Ko je Borut Pahor v Šempetru pri Novi Gorici ob obisku volišča stopil še pred mikrofone, je javnost presenetil s politološko analizo volilne kampanje. Analiza je zanimiva predvsem zato, ker posredno razkriva vzroke, zakaj je Pahor volitve skorajda izgubil – in to proti izzivalcu iz občinske lige, sam Pahor pa je do zdaj igral v jugoslovanski, slovenski in drugi evropski ligi. Kaj je povedal v svoji politološki analizi? Dejal je, da je med kampanjo prišlo do nekakšne menjave vlog. Njemu, ki si je želel vsebinske diskusije, so opazovalci pripisovali populizem. Po drugi strani pa so izzivalcu pripisovali državniško držo.

Najprej o tem, da so nekateri izzivalcu Marjanu Šarcu pripisovali državniško držo. Res je, da družbena omrežja prenesejo vse. Trditve, da se je Šarec držal državniško, pa mi ni uspelo najti. Šarec se je držal predvsem precej robato, je pa pokazal dovolj energije, tudi nekaj talenta. Trditve, da se je držal državniško, politični analitik pri zdravi pameti ne bi mogel izreči. V Pahorjevo analizo pa se je napaka prikradla zato, ker je v resnici želel sporočiti nekaj drugega. Povedati je želel (»prišlo je do menjave vloge«), da je on sam državnik, a mu tega nihče noče priznati.

To pa je druga napaka. Ne gre le za napako politološkega analitika, pač pa za politični zdrs. Noben politik namreč nima privilegija, da bi se sam odločil, ali je državnik ali pa je zgolj politik. Osebnost, ki opravlja politično funkcijo, dobi status državnika, če se izkaže z modrostjo, zrelostjo, pogumom. Politik postane državnik, ko mu ta status bolj ali manj konsenzualno nameni skupnost, ne pa, če samemu sebi pripiše državniško držo. France Bučar samega sebe ne bi nikdar razglasil za državnika. A je to bil. Pahor bi morda lahko postal državnik, če se bo v prihodnji petletki izkazal z modrostjo, zrelostjo in pogumom. Resnici na ljubo je ta možnost bolj hipotetična, saj smo v prvi Pahorjevi predsedniški petletki te tri državniške atribute pogrešali.

Ilustrirajmo Pahorjevo skrajno nedržavniško držo s konkretnim primerom: med kampanjo se je hvalil, da mu je turški predsednik diskretno zagotovil, da bo Slovenija, če bi Turčija spremenila politiko zadrževanja beguncev, o tej spremembi pravočasno obveščena. Noben državnik diskretnih zagotovil šefa tuje države ne obeša na veliki predvolilni zvon.

Vendar Pahor lastne volilne zmage ni ogrozil zato, ker ni bil državniški. Ogrozil jo je zato, ker samemu sebi neupravičeno pripisuje državniški status. In ob tem še tarna, da veličina te drže ni dobro razumljena. Ponovimo: Pahor je predsedniške volitve skorajda izgubil, dohiteval pa ga je človek, ki se ga občinstvo spominja predvsem zaradi satiričnega imitiranja predsednika Janeza Drnovška. Njegovih dobrih ali slabih del v Kamniku pa v glavnem ne pozna.

Smo na predsedniških volitvah dobili novo politično silo, Šarčevo stranko? Če si Šarec domišlja, da je postal pomembna politična sila, je približno tako domišljav kot Pahor, ki misli, da je državnik. Šarec je zbiral predvsem protestne glasove, glasove tistih, ki so hoteli otežiti Pahorjevo zmago. Šarčeva energija je potencialna, ni pa kinetična.

Res pa je, da lahko protestne glasove zbira tudi na parlamentarnih volitvah. 



Državnik in populist

Politik postane državnik, ko mu ta status bolj ali manj konsenzualno nameni skupnost, ne pa, če samemu sebi pripiše državniško držo. Foto: Matej Družnik/Delo

Prijavi sovražni govor