Tiskane izdaje
Minister za kmetijstvo in podpredsednik vlade Dejan Židan je v zadnji oddaji Studio City dejal, da smo s 1. julijem pravzaprav že uvedli davčne blagajne, le da po kanadskem modelu. Kakorkoli obračamo to izjavo, pa so tedaj dejansko začele veljati določbe, po katerih za izdajanje računov ni dovoljeno »imeti ali uporabljati« računalniski program ali elektronsko napravo, »ki omogoča naknadno spreminjanje podatkov o izdanih računih brez hrambe izvirnih podatkov in vseh poznejših sprememb«. Da je to še vedno mogoče, smo nedavno pisali v Delu, predstavili smo tudi različne načine za slepomišenje davčne uprave (DURS).
Prav tako se je tedaj začela akcija Dursa, ki ima za cilj najmanj omejitev sive ekonomije. Na teren je šlo (in po njem še hodijo) 245 davčnih inšpektorjev, ki, če želijo izvajati nadzor in opravljati svoje delo, trošijo, da lahko račune nato skrivaj fotografirajo. Takšno akcijo dopušča naša zakonodaja. Ker nismo uvedli takih davčnih blagajn, ki bi v znatno večji meri kot zdaj zavirale oškodovanje davčne malhe, tako pač je.
Inšpektorji kupujejo, plačujejo in, da, tudi jedo in pijejo na naš račun.
Pri tem so sicer večinoma, kot smo podrobno pisali v ponedeljek, zmerni, toda zaznali smo tudi čudaštva, ki jih po naši presoji ne bi smelo biti.
Analiza podatkov, ki smo jih pridobili od Dursa, je pokazala, da so vsaj v prvih 82 dneh poostrenega nadzora nad gotovinskim poslovanjem inšpektorji v glavnem jedli in kaj spili. Vsak tak obisk v vlogi potrošnika, kot so pojasnili na Dursu, temelji na delovnem nalogu in specifičnem namenu, ki ga pri tem zasledujejo. Vendar se dejstvu, da so v tem obdobju popili 6191 napitkov, pojedli 3254 jedi in 1433 sladic, popili 590 alkoholnih pijač in porabili dobrih 38.000 evrov, ne moremo izogniti. Da, drugam kot v želodec inšpektorjev ti artikli res niso mogli, a to ne pomeni, da tako ravnanje - čeprav je zakonito, odobreno, nadzirano in še kaj - ni problematično.
Zakaj morajo inšpektorji celo v skupinah po šest hoditi po gostilnah?
Odgovor Dursa je, da zato, ker morajo imitirati potrošnike, pri čemer so bržčas za nekatere davčne zavezance take »pojedine« bolj značilne kot denimo večerje v dvoje. In če imitirajo potrošnike, želimo, da jih imitirajo res dobro, sicer akcija nadzora nad davčnimi zavezanci res nima velikega smisla. Ali morajo tudi zato sem ter tja jesti divjačino, škampe, hobotnico, kovača, gamsa, piti alkoholne pijače, častiti oddelek s kremšnitami? Menimo, da ne.
Prav zdaj, ko podatke o terenski porabi dacarjev poznamo skoraj do zadnjih podrobnosti, je akcija Dursa, ne glede na njen cilj, vse manj smiselna. Na terenu trošimo davkoplačevalski denar, da bi pridelali več davčnih prihodkov? To je približno tako, kot če bi lovec hodil v živalski vrt gledat gamse, da bi lahko sanjal, kako bo nekoč ustrelil res velikega kapitalca.
