Tiskane izdaje
V prihodnjih dneh na dveh koncih sveta pričakujemo bel dim. V Vatikanu bo sporočal, da so izbrali novega papeža. V Pekingu bo novi predsednik države skozi dimnik Velike palače narodov sporočil »urbi et orbi«, da kitajski komunizem ostaja nespremenjen kljub pomladnim gibanjem po vsem svetu.
In čeprav se na prvi pogled zdi, da ateizem kitajske partije popolnoma nasprotuje Katoliški cerkvi, Peking in Vatikan pravzaprav povezuje podobna kriza vere. Katoliki čedalje redkeje hodijo v cerkve s čisto molitvijo v srcu, Kitajci pa čedalje manj vedo, kaj je komunizem, in rdeči utopiji dodajajo čedalje več začimb z vonjem po hedonizmu.
Kitajska partija je pozorno proučila eliksir večnosti Katoliške cerkve, in ko zapre oči, se leta 3013 še vedno vidi na oblasti. V političnem prepadu med Pekingom in Vatikanom lahko opazimo več podobnosti pri načinu uveljavljanja nadoblasti nad dušami kakor razlik v stališčih do Boga, poroke in splava. Prav zato, ker je vodilna partija izvzeta iz kitajske ustave in zaščitena pred zakonom, Kitajska ni resnično sekularna država. In prav zato se z vatikansko teokracijo tako dobro razume, da mora do nje ohranjati primerno razdaljo.
Dva konklava pod nebesnim svodom sta podobna drug drugemu po skrivnostnem postopku izbire človeka, ki bo vodil vsak svojo milijardo ljudi. Kakšne politične igrice se skrivajo za vatikanskimi zavesami? Katere frakcije se pogajajo za zidovi Velike palače narodov?
In čeprav že vemo, da bo kitajski konklave nazadnje »izbral« Xi Jinpinga za predsednika države, ime novega papeža pa bo presenetilo vse, ki ne poznajo cerkvenih skrivnosti, se morata oba vnaprej spopadati z vrednostnim sistemom, ki je postavljen na glavo in ga je treba spet postaviti na noge, da globoka nemorala ne bi ogrozila obstoja ustanov, utemeljenih na nedotakljivih moralnih dogmah.
Tako kot je pedofilija pogubna za Katoliško cerkev, ki se ji zdi, da celo zdravstvena vzgoja v šolah skruni razumevanje spočetja kot svetega dejanja, je tudi korupcija uničujoča za komunistično partijo, katere ime bi moralo simbolizirati ideal družbene pravičnosti in povezanosti. In tako kot Sveti sedež ne ponuja prepričljive rešitve, s katero bi preprečili nove spolne zlorabe, tudi Zhongnanhai (rezidenca najvišjih kitajskih voditeljev) nima učinkovitega zdravila, s katerim bi izkoreninil svoje moralno zlo.
Prav zaradi podobnih muk in trpljenja sta oba konklava pomembna tudi za vse tiste, ki niso katoliki ali komunisti. Gre za vrednote oziroma uničenje vrednot, ki povezujejo več kot 2,5 milijarde ljudi in že samo zato vplivajo na preostalo človeštvo.
Vera in ateizem sta lahko ustvarjalno nasprotje drug drugemu, samo če enako prepričljivo, dosledno in etično zagovarjata vsak svojo definicijo moralnega življenja. Sicer postaneta enako uničevalna pojava.
