Tiskane izdaje
Letošnje leto bo šlo v zgodovino kot formalno ekumensko. Nikoli v preteklih tisoč letih, od vzhodnega razkola, se cerkvena poglavarja Rima in Carigrada nista tolikokrat srečala - letos kar trikrat, po Jeruzalemu in Rimu tokrat v Carigradu. Uradni povod za Frančiškov tridnevni obisk Turčije, ki se je začel danes, je srečanje s patriarhom pravoslavne cerkve Bartolomejem I., ki naj bi prispevalo k spravi med cerkvama.
Seveda bodo med Frančiškovim obiskom pomembni tudi politični pogovori s turškim političnim in državnim vrhom, sploh o razmerah v Siriji in Iraku. Pomembne bodo tudi papeževe besede, ki jih bo namenil muslimanom. Toda zbliževanje vzhodnih in zahodnih kristjanov je osrednja tema in dolgotrajni proces, ki se je začel pred 50 leti. Takrat ni bilo v navadi, da bi papeži potovali po tujini, in že zgolj to, da je leta 1964 Pavel VI. odpotoval v Jeruzalem, je bilo senzacija. Še večja senzacija je bila, da se je papež tam srečal s carigrajskim patriarhom Atenagoro, kar je bil pomemben ekumenski korak - preklicana je bila vzajemna ekskomunikacija patriarha in papeža.
Pozneje, pod Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI., je bilo o ekumenskem duhu še vedno veliko govora, a poglavarja vzhodne in zahodne cerkve si ekumenizem najbrž predstavljata vsak po svoje. Eden bi se pač moral podrediti drugemu pa tudi vzhodni in zahodni kristjani, čeprav iste vere, se med seboj razlikujejo, saj živijo v različnih kulturnih in političnih okoljih. Približevanje otežuje tudi to, da je patriarh v nasprotju s papežem, ki je suveren, zgolj duhovni in bolj simbolni vodja pravoslavnega sveta ter svoje volje ne more vsiliti poglavarjem desetih avtokefalnih pravoslavnih cerkva. Bartolomej I. ima neposredno jurisdikcijo nad polčetrtim milijonom pravoslavcev v Turčiji, na Kreti, v Egejskem otočju in na Atosu, ne pa nad vsemi tristo milijoni pravoslavnih vernikov po svetu.
Dobri odnosi med katoličani in pravoslavci so za Evropo zelo pomembni. Politične linije prerivanja na Balkanu so pravzaprav še vedno vzdolž starih konfesionalnih meja. Ohladitev odnosov med Moskvo in zahodno Evropo, ki smo mu priča v zadnjem času, ter dogajanje v Ukrajini spominjata na nekdanje, religiozno utemeljene spopade. Država in pravoslavna cerkev, kjer je ta večinska, sta, gledano zgodovinsko, tesno povezani in marsikje še danes hodita z roko v roki, od tod do nacionalizma pa ni niti korak. Podobno je tudi v Turčiji, največji evropski muslimanski državi, v kateri pod predsednikom Erdoganom postaja vera vse bolj državna. In tako je tudi v bližnjevzhodnih muslimanskih državah, zato se papež pri pogovoru z državnim vrhom ne bo mogel izogniti problemu preganjanja kristjanov, pa če je tema še tako občutljiva.
Papežev obisk torej ni namenjen le pravoslavju, ampak naj bi koristil vsem kristjanom v tej muslimanski državi. Spoštovanje verskih manjšin v Turčiji pa je poglavitna zahteva Vatikana za njegovo podporo Turčiji glede vstopa v EU. Kako pa bo s samim ekumenizmom, se bo lepo pokazalo na vsepravoslavni sinodi leta 2015.
