Dvanajst ur in 50 minut

Če sodimo po najnovejših dogajanjih na drugi strani Atlantika, prvo osebno srečanje med svežim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in njegovim ruskim veteranskim kolegom Vladimirjem Putinom izboljšanja odnosov med državama ni prineslo. Že medtem ko sta se pogovarjala ob robu vrha skupine držav G20, so iz Washingtona prihajale novice, da v kongresu pripravljajo še enega v vrsti paketov protiruskih sankcij; tokrat zaradi »dokazov« o tem, da Rusija krši sporazum o prepovedi jedrskih izstrelkov kratkega in srednjega dometa. »Odkrili« so tudi, da je Moskva financirala protestnike proti spornemu črpanju nafte (frackingu), mediji pa so pravkar razkrili, da je bil med predsednikovimi možmi, ki so imeli nespodobne odnose z Rusi, tudi njegov sin.

V Moskvi je drugače. Sodeč po uradnih odzivih se tam še vedno držijo rekla, da upanje umre zadnje. Tako je Putin kasneje razlagal, kako sta s Trumpom, ki da je v resničnosti povsem drugačen kot na televiziji, vzpostavila dobre osebne stike in da so zato vse možnosti za obnovitev vsaj delnega sodelovanja med državama. Po njegovih besedah je ameriški kolega sprejel njegovo večkrat ponovljeno zagotovilo, da se Rusija ni vmešavala v predsedniške volitve v ZDA. In se še enkrat pohvalil s tistim, kar so svetovni mediji že takoj po petkovem srečanju med predsednikoma razglašali kot enega od njunih ključnih dogovorov: vzpostavitvijo skupne enote za kibernetično varnost.

Ni dolgo trajalo, ko se je pokazalo, da so bile vse to zgolj lažne novice in da je ruski predsednik predstavljal zgolj »alternativna dejstva«. Dovolj je bilo le nekaj ostrih posmehovanj iz Trumpove lastne republikanske stranke, kako bi bila vzpostavitev ameriško-ruske skupine za kibernetično varnost nekaj podobnega, kakor če bi naredili protiteroristično enoto skupaj z Islamsko državo, enoto proti kemijskemu orožju pa s sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom, in že nič ni bilo več tako, kakor je še prej bilo.

Koliko časa je treba, da »najmočnejši človek na svetu« popolnoma spremeni svoje poglede in postavi dejstva na glavo? Sodeč po edinem javnem raznašalcu njegovih uradnih stališč twitterju: natančno 12 ur in 50 minut. Tako je Trump še v nedeljo deset minut pred osmo zjutraj čivknil, kako »sva s Putinom govorila o vzpostavitvi neprebojne enote za kibernetično varnost, tako da bodo nadzorovani volilno hekanje in številne druge negativne reči …« Petnajst minut do devete zvečer je bilo njegovo stališče o tem, kar v Kremlju še vedno razumejo kot sklenjen dogovor med predsednikoma, povsem drugačno. »Dejstvo, da sva s predsednikom Putinom govorila o enoti za kibernetično varnost, ne pomeni, da sam mislim, da se lahko to uresniči. Ne more – toda premirje se lahko in se tudi je!« je Trump zapisal nekaj, kar je še najbližje povzetku velikih dosežkov njegovega zgodovinskega prvega osebnega srečanja z ruskim kolegom. Ne glede na to, da so tudi v Hamburgu dogovorjeno zaustavitev ognja na jugovzhodu Sirije, ki jo menda celo spoštujejo, že raztrgali jastrebi v republikanski stranki, je najbrž to bila res edina dobra novica s prvega soočenja med Putinom in Trumpom. Najbolj resna in poučna, čeprav ne najbolj sveža novica pa je vsekakor tista o tem, kako dolgo velja nekaj, kar se je neki državnik dogovoril s predsednikom ZDA.