Tiskane izdaje
Poletnega zatišja je konec. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande bosta morala že prihodnji teden sprejeti grškega premiera Antonisa Samarasa, šefa kljub vsem evrskim reševalnim padalom nezadržno toneče države, ki vse bolj vleče na dno tako skupno evropsko valuto kot tudi ostale članice. Če nič drugega, mu bosta morala jasno povedati vsaj to, ali na koncu grškega predora vidita luč ali betonski zid. Od tega, kakšen bo odgovor – pri čemer že dolgo ne gre več ne za usodo Samarasa in tudi ne Grčije –, je namreč v Evropski uniji odvisno marsikaj.
Če bi sodili po tistem, kar Merklova in Hollande javno ves čas ponavljata – da sta evro in EU dve plati iste medalje in da skupna valuta ne sme propasti, ker bi to pomenilo konec Evrope –, bi moral biti odgovor že dolgo jasen. A ni. Niti po treh letih intenzivnega »reševanja« krize. Ne konservativka Merklova ne socialist Hollande najmanj od dne, ko je obrenski dvojec zaradi francoskih volitev nehal veslati v istih političnih dresih, izhoda iz krize ne vidita več na enak način. Za povrhu pa imata oba – v marsičem tudi zaradi neuspešnega reševanja krize – vse več težav tudi doma.
Hollandu, ki je pred kratkim dopolnil prvih sto dni vladanja, očitajo, da so njegovi populistični ukrepi, s katerimi se poskuša prikupiti predvsem revnejšim slojem prebivalstva, sicer simpatični, da pa nikakor ne bodo dovolj. Najpozneje jeseni bodo nujni ostri rezi za zagon francoskega gospodarstva in znižanje proračunske zadolženosti, ki že prihodnje leto utegne doseči katastrofalnih 33 milijard. Predsednik pa je ob njih videti precej cagav in nebogljen. Za povrhu je povsem nejasna tudi podoba evropskega pakta za rast, ki ga je napovedoval, in usoda njegovih »novih« pogajanj o fiskalnem paktu, s katerimi je ustavil Merklovo.
Vendar težav nima samo Hollande. Tudi nemški kanclerki – čeprav je videti čudno – se kopičijo. Njen finančni minister Wolfgang Schäuble se sicer še lahko smehlja, kajti zaradi evrske krize se mu državni proračun rešuje kar sam. Zaradi odličnih bonitetnih ocen, velikega povpraševanja in praktično ničelnih obresti na državne obveznice mu je vanj padlo najmanj 68 nepričakovanih milijard. Kar pa ne pomeni, da Nemci kljub tovrstnim »blagobitim« krize niso politično razrvani. Na kanclerko so se zadnje čase spravili tako rekoč vsi – od Zelenih in njihove evropske poslanke Franziske Brantner, ki Berlinu očita nepoštenost, ker vsem finančnim koristim krize navkljub noče odločneje pomagati prezadolženim članicam, do Merklovi sestrske bavarske CSU, ki v opomin Italiji in Španiji zahteva izključitev Grčije, o solidarnejši vlogi ECB pa noče niti slišati. Ker Nemci s kršenjem pravil in demokracije »že ne bodo kupovali tujih dolgov«.
Kaj nekoč prva evroveslača ob vseh razlikah, ki ju delijo v obrenskem dvojcu, vse bolj pa tudi doma, sploh lahko povesta potapljajočemu se Samarasu, bo torej prva uganka letošnje politične jeseni. Že četrte po Lehman Brothers.
