Tiskane izdaje
Kakor je pokazala anketa, ki smo jo pred dnevi opravili med predstavniki nekaterih javnih zavodov v kulturi, je po prepričanju predsednika Nacionalnega sveta za kulturo Mirana Zupaniča pravno neveljavni sklep vlade z dne 8. marca, s katerim je »v javnem sektorju od dneva sprejetja tega sklepa do preklica prepovedano sklepanje vseh avtorskih in svetovalnih pogodb«, naletel pri vodstvih kulturnih ustanov na zgledno poslušne in kooperativne uresničevalce.
Ali je marljivo izvajanje pravno spornega začasnega vladnega ukrepa posledica njihovega strahu pred nezaželenimi dodatnimi zapleti in nasprotji z najpomembnejšim ustanoviteljem in financerjem – ali morda le preračunljivega pričakovanja, da bo vlada sama kmalu prisiljena nevzdržni ukrep preklicati oziroma preoblikovati tako, da ne bo povsem ustavil izvajanja sprejetih umetniških repertoarjev in programov kulturnih ustanov za naslednjo sezono, za zainteresirano javnost pravzaprav niti ni pomembno.
Vladna zahteva, da je pred veljavnim podpisom vsake avtorske pogodbe javnih kulturnih ustanov z zunanjimi umetniškimi sodelavci neposredno seznanjena z njeno vsebino in da ji šele s svojim soglasjem prižge »zeleno luč«, pomeni ne le drastično zaustavitev sicer pravočasno načrtovanega in kontinuiranega programskega delovanja ter ustvarjanja, ampak predvsem nezaupnico veljavno izvoljenim direktorjem javnih zavodov (ki jih po zakonu imenuje ustanovitelj) ter svetom javnih zavodov (ki jih prav tako imenuje ustanovitelj).
Preprosto ni mogoče verjeti, da bi bili zdaj s pogodbami lahko zasuti »visoki« vladni uradniki in odločevalci »z razdalje« temeljitejši, kompetentnejši in učinkovitejši pri presojah o avtorskih pogodbah, kot so po veljavnem zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo pristojni in odgovorni poslovni in programski voditelji teh ustanov ter njihovi »nadzorniki« v svetih javnih zavodov.
Tako direktorji kot člani svetov javnih zavodov morajo skozi ustrezne postopke javnega razpisa ter kadrovske postopke v organih ustanovitelja, za sabo pa ponavadi imajo tudi določeno vodstveno in upravljavsko prakso v določeni ustanovi, zato bi bilo smiselno njihove pristojnosti, avtonomijo in odgovornost za poslovno in programsko vodenje teh javnih zavodov, seveda dokler delujejo v skladu z zakonodajo, splošno veljavnimi finančnimi okoliščinami in zdravo pametjo, le krepiti, ne pa jih spodkopavati.
Vlada se z oktroirano pravico do presoje o (ne)utemeljenosti avtorskih pogodb ne postavlja le nad veljavno odgovornost poslovnih in umetniških vodstev ter svetov javnih zavodov, s čimer postavlja njihove pristojnosti in odgovornosti pod resen vprašaj, ampak s tem vleče nase tudi pomemben del odgovornosti za izvajanje poslovne, programske in kadrovske politike javnih zavodov v kulturi.
Koliko je to v skladu z načelom svobode in avtonomije umetniškega snovanja ter ustvarjanja, ni le retorično vprašanje.
