Tiskane izdaje
Z dvema izenačenima, bojevitima in dramatičnima predstavama, ki sta držali gledalce v negotovosti do zadnjih sekund, sta Krka in Union Olimpije do zdaj izvlekli maksimum iz finala lige Telemach. Obe moštvi imata seveda precej rezerv, še posebno Novomeščani, ki do zdaj niso unovčili kadrovskih prednosti, pa tudi Edo Murić ni bil tako pomemben dejavnik, kot je bil v prejšnjih soočenjih z Ljubljančani in tudi v preteklih sezonah. Zato priznajmo: če bi zasedbi izkoristili ves potencial, bi najbrž izgubili glavni vzrok za dosedanje zadovoljstvo, saj bi bili uvodni tekmi manj nepredvidljivi.
Besede kakovost nalašč ni v uvodnih stavkih zaradi »afirmativne pomoči« košarki v težkih časih in zaradi prožnosti pojma, kaj dobra igra sploh je. Trenerji si ga razlagajo po svoje, košarkarji spet drugače, da ne govorimo o novinarjih, navijačih in nepristanskih ljubiteljih športa, ki za ceno vstopnice pričakujejo zgolj užitek. Da imajo vsake oči svojega malarja, pogosto dokazuje tudi strateg Novomeščanov Aleksandar Džikić. Možakar nima dlake na jeziku, ko izraža svoje poglede na dogajanje, in ne poskuša biti taktično všečen pri izjavah. V svoji občasni odrezavosti lahko deluje celo arogantno, toda po svoje je pravzaprav upornik, z razlogom ali brez.
Kdor se je večkrat znašel v navzkrižnem besednem ognju z Džikićem, lahko sicer meni, da je bil predolgo pomočnik Duška Vujoševića. Vendar je tudi prijeten in razgledan sogovornik, ko uvidi, da ima na drugi strani človeka z verodostojnimi pogledi. Kot nekakšna provokacija so odmevale tudi njegove besede pred začetkom finala, da bi bili prijetno presenečeni, če bi končnico slovenskega DP – kakovost moštev, trenerskega dela, sojenja in stabilnost klubov – primerjali z dogajanjem na drugih koncih regije. Ker se njegova ocena križa s splošnim prepričanjem, da moč naše klubske košarke nezadržno usiha, kar poleg subjektivnega prepričanja »z golim očesom« dokazujejo dosežki v ligi ABA, se je v hipu rodilo nekaj teorij, zakaj se je kar sam lotil teme. Ali Krkin trener želi potrditev, da njegova ekipa ni le najboljša med slabimi? Je pristavil srbski delež pomoči kriznemu košarkarskemu območju ali preprosto tako misli?
Polemika z njim bi bila dolga in zahtevna, saj bi v glavnem temeljila na težko dokazljivih pogledih. Na koncu pa bi najbrž pripeljala do ugotovitve, da košarka umira na obroke v celotni regiji, kar za Slovence ni ravno tolažba. Hkrati nam v ušesih odmevajo misli priznanih neposrednih proizvajalcev. Džikićev adut Sani Bečirovič je ob vrnitvi iz Irana dejal, da se niti ne zavedamo, kako je padla raven košarke pri nas ter da bi s svojo iransko ekipo in dvema okrepitvama osvojil vrh lige ABA. Goran Jagodnik poudarja, da v okolju, v katerem moštva vadijo enkrat na dan in igralci hodijo v službo, težko pričakuješ kakovost, ki bi presegala vaško. Nič manj ni razočaran Sašo Ožbolt, ki ga Džikić prav tako zelo ceni. Za začetek bi se lahko torej sestali vsi štirje in se uskladili.
