E-polemika

Še pred nekaj leti se zdelo, da je le še vprašanje časa, kdaj bo klasična tiskana knjiga povsem izginila s polic. Stopnje rasti prodaje e-knjig so bile izjemne, bralniki so postali hkrati statusni simbol ter najbolj priročna rešitev za nenasitne bralce, ki so na počitnice s seboj lahko odnesli petdeset romanov, ne da bi se jim to v prtljagi kaj poznalo.

Vendar je začetno navdušenje precej uplahnilo, v zadnjih dveh letih so stopnje rasti precej skromnejše, očitno je odstotek bralcev, ki so odločeni, da se »modernizirajo« pač omejen. Navezanost na klasično knjigo ni zgolj sentimentalna (čeprav tudi tega vidika ni mogoče popolnoma zanemariti), z različnimi omejitvami tudi dostop do e-knjige ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled.

E-knjigo lahko bere izključno kupec, če jim ne posodi svojega bralnika je čtivo nedostopno celo članom družine. Zadeve dobivajo še bolj paradoksalne razsežnosti, številni naslovi, ki jih je bilo mogoče do zdaj dobiti prek mednarodne medknjižnične izmenjave, so zaradi ostrejših restrikcij pri elektronski knjigi zdaj nedosegljivi. Če ste si, denimo, zaželeli določeno tiskano knjigo iz dunajske knjižnice ste jo dobili v nekaj dneh, pri elektronski vam – kljub seveda veliko lažji, tako rekoč hipni distribuciji – pogosto ne preostane drugega kot da sedete v avto, se odpeljete na Dunaj in jo preberete na monitorju v čitalnici.

Pričakovati je, da se bodo takšni zapleti le še stopnjevali. Medmrežno piratstvo na področju knjige za zdaj še nima tako usodnih posledic kot, denimo, na področju glasbe ali filma, gotovo pa je v zelo velikem porastu. In tudi še tako sofisticirana zaščita je popolnoma neučinkovita pri najpreprostejšem načinu reprodukcije, to je skeniranju tiskane knjige, ki se nato naloži na piratske portale. Ker so zadeve zelo zapletene je področje e-knjige zdaj prepuščeno bolj ali manj založnikom samim, država le redko kje intervenira. Res pa je Slovenija tudi na tem področju posebna, tako kot večina drugih umetniških zvrsti tudi e-knjiga popolnoma brez proračunskega finančnega vložka verjetno nikoli ne bo dosegla vsaj osnovnih standardov dostopnosti, izbira naslovov pa bo ostala zelo skromna.

Razpis ministrstva za kulturo, ki bo izbranemu ponudniku na leto namenil sedemdeset tisočakov za razvoj sistema in distribucijo, je že dvignil veliko prahu, saj naj bi preferiral zgolj eno založbo. Pomisleki so delno tudi upravičeni, še posebno ker sistem Biblos, ki ga je razvila založba Beletrina, ne ponuja zgolj strokovnega in »zahtevnejšega« branja, ampak tudi kar nekaj komercialnih uspešnic, za tako trženje pa seveda ni nobene potrebe po proračunski asistenci.

Vendar je kljub temu treba priznati, da so se v Beletrini pač potrudili in v projekt vložili približno dvesto tisoč evrov lastnih sredstev. Večini drugih založb se to področje ni zdelo preveč zanimivo, zbudili so se šele takrat, ko se je ponudila priložnost, da soliden znesek dobijo od davkoplačevalcev. To pa je tako in tako značilna slovenska tranzicijska zgodba.