Tiskane izdaje
Egiptovska vojaška hunta je storila tisto, kar je obljubljala že več tednov. Na ulice Kaira je poslala vojake in (predvsem) policiste in brutalno, kot s steklimi psi, obračunala s protestniki, ki so poldrugi mesec po odstavitvi islamističnega predsednika Mohameda Morsija vztrajali na ulicah in protestirali proti državnemu udaru.
Kljub temu, da je v »egiptovskem Tiananmemu« umrlo več sto, morda celo dva tisoč ljudi, je mednarodna skupnost krvoločnost egiptovskih generalov sprejela kot popolnoma sprejemljivo »politično dejstvo«. Tudi to je bilo – skupaj z načinom in »tajmingom« obračuna – popolnoma predvidljivo.
Enako velja za število žrtev, ki se bo le še povečevalo. Cena življenja je v Egiptu v zadnjih mesecih močno padla. Vojaške oblasti so ugotovile, da si s poboji privržencev Muslimanskih bratov – sredin je bil že tretji po strmoglavljenju islamistične vladavine – pred očmi mednarodne skupnosti in solidnim delom egiptovskega prebivalstva utrjujejo kredibilnost.
To je za (ne le) bližnjo prihodnost Egipta in celotnega arabskega sveta zelo slabo sporočilo. Imperij je – v dvojni meri – vrnil udarec. V Washingtonu, Tel Avivu, Rijadu in na mednarodnih finančnih trgih gotovo zadovoljno kimajo z glavami.
Politični spopad vojske in Muslimanskih bratov, zgodovinsko edinih omembe vrednih sil v državi, se je krvavo končal. Vnaprej je bilo jasno, da so bratje in njihovi privrženci, ki so tako suvereno slavili na parlamentarnih in kasneje tudi predsedniških volitvah, obsojeni na pogrom. Egiptovska vojaška diktatura se bo zdaj okrepila. Do skrajnih meja.
»Pridobitve« arabske pomladi, ki so 3. julija, ko je bil izveden državni udar »na ljudski pogon«, doživele hud udarec, so dokončno in nepovratno izgubljene. Popolnoma nesprejemljivo je, da sekularni revolucionarji, ki so se pred dvema in pol letoma goloroki spopadli z Mubarakovim režimom, molčijo ob množičnem pobijanju islamističnih protestnikov.
Tisto, kar sledi, je dokončna vrnitev v Mubarakove čase. Le da je medtem duh ušel iz steklenice in bo po egiptovskih mestih zelo kmalu »dišalo« po doma narejenem eksplozivu. Ne bo minilo veliko časa, ko bodo v Kairu, Aleksandriji ali Luksorju eksplodirali prvi avtomobili bombe.
Muslimanski bratje, ki so s svojo popolnoma nekompetentno in totalitarno vladavino zamudili zgodovinsko priložnost in skoraj padlo državo izročili nazaj v roke generalov, so v sredo zjutraj izgubili še svoje zadnje orožje – ulice. Zdaj se bodo umaknili nazaj v revne mestne četrti in politično ilegalo. Vojaška hunta je jasno nakazala, da za politični islam v »uradni« egiptovski politiki ne bo prostora, hkrati pa si vse manj enotni islamisti dodatnega ponižanja ne morejo več dovoliti.
Ne glede na to, da je vloga žrtve njihovo naravno stanje, njihov poraz ne bi mogel biti bolj krut. A zapisal se bo v zgodovinski spomin in slej ko prej krvavo udaril nazaj kot bumerang.
