Tiskane izdaje
Omar Sulejman, nekdanji vodja zloglasne egiptovske varnostne službe in človek, ki mu je Hosni Mubarak najbolj zaupal, je v zadnjih sedemnajstih mesecih napisal veliko egiptovsko dramo. Ta je s svojim dramaturškim lokom nihala od ljudske vstaje, brutalnega poboja protestnikov, vojaške prilastitve revolucije, demokratičnih volitev (tako parlamentarnih kot predsedniških), ki so z demokratičnimi sredstvi utrdile nedemokratične sile (vojsko in islamiste), do sodnega procesa proti Mubaraku in njegovim pomagačem.
Mubarak, ki ga je sodišče obsodilo na dosmrtno ječo, je Sulejmana, ki so ga najbolj cenili v Izraelu in ZDA, takoj po izbruhu protestov konec januarja lani imenoval za podpredsednika države in mu podelil »koncesijo« za obračun s protestniki; ti so v prvih protestnih nočeh množično padali pod streli policijskih ostrostrelcev. Sulejman je – skupaj s prav tako na dosmrtno ječo obsojenim notranjim ministrom Habibom al Adlijem – z ulic umaknil policijo in nanje poslal vojsko.
V tistem trenutku se je egiptovska revolucija končala. Ljudstvo je vojake pričakalo kot odrešitelje. Protestniki so v tankovske cevi zatikali vrtnice. Ko so Mubarakovi »lojalisti« napadli množico na Tahrirju, je vojska najprej stala ob strani, potem pa krvavečim protestnikom priskočila na ... pomoč. Množico na Tahrirju je nagovoril feldmaršal Husein Tantavi, desna roka tako Mubaraka kot Sulejmana. Na stotisoče protestnikov se mu je poklonilo. Nato je Sulejman ljudstvu sporočil, da se Mubarak umika.
Egiptovski deus ex machina se je spustil na oder in razsodil. Diktator je odšel, diktatura bo ostala. Vse, kar je sledilo, je bila le stvar tehnike. Na tisoče aktivistov je končalo za zapahi. Vojska je utrdila svojo oblast in si priredila ustavo. Pred parlamentarnimi volitvami so v Kairu izbruhnili protesti, ki jih je »začasna« oblast krvavo zatrla. Vnaprej je bilo jasno, da mladi in izobraženi revolucionarji na volitvah ne bodo imeli možnosti. Muslimanska bratovščina, ki je trideset let kot vzporedni javni in socialni servis skrbela za ponižano egiptovsko prebivalstvo, je na volitvah dobila absolutno parlamentarno večino, hkrati pa začela tesno sodelovati s pohlepnimi generali. Nenačelna koalicija je egiptovske sanje spremenila v nočno moro. Predsedniške volitve, na katerih je Omarja Sulejmana premagal lastni božji sindrom in ga poslal v predsedniško tekmo, iz katere ga je parlament – živela demokracija! – pozneje izločil, so dokončno utrdile vladavino dveh skrajnih blokov in se prek volitev, revolucionarne pridobitve, podelale na revolucijo samo.
Obsojenega Mubaraka so odpeljali v zapor. Ključne ljudi varnostne strukture, ki je samo med protesti pobila 850 ljudi (v tridesetih letih Mubarakove vladavine več tisoč), je sodišče pomilostilo. Mubarakova sinova Gamal in Ala, ki sta si Egipt dobesedno prisvojila, bosta kmalu svobodna. Omarju Sulejmanu, režiserju egiptovske drame, preostane le, da pod svoj scenarij napiše: »The End.« Konec.
