Eksperiment z realnostjo

Pravzaprav sem vedno imel vse, kar sem si želel, obleke in denar, a največ od vsega sem imel dolgočasja. V zadnjih dneh je bilo res zabavno. Ne gre se več zato, kdo je najlepši ali kdo je najbolj uspešen. Naša skupina nas je naredila vse enake. Rasa, religija in socialni status ne igrajo nobene vloge več. Vsi pripadamo istemu gibanju. Dalo nam je nov pomen. Ideale, za katere je vredno vstati.

To so misli dijakov. So rezultat eksperimenta srednješolskega učitelja, ki je svojim učencem, ki niso verjeli v ponovno rojstvo nacionalsocializma, želel pokazati, kako zlahka se to zgodi: z jasnimi in preprostimi ukazi, hierarhijo in krepitvijo pripadnosti. Z uniformami, skupnimi slogani, emblemi, pozdravi in skupnimi akcijami so dijaki postali vojska, njihov učitelj pa veliki vodja.

To je resnična zgodba izpred desetletij, ki se je tudi tragično končala, v ZDA. Pred kratkim smo jo lahko videli posvojeno v filmu Val na eni izmed slovenskih televizij. Takšnih filmov je veliko. In tudi zgodb, ki niso zgolj eksperimenti. Gorica minulo soboto ni bila.

Srhljiva tišina, red, disciplina in predanost, ki smo jim bili ob maširanju več sto večinoma mladih pripadnikov neofašistične organizacije Casa Pound priča v Gorici, zajemajo prostor, ki ga drugi ne znajo dovolj dobro osmisliti. Ti drugi so seveda zlasti predstavniki etablirane politike, ki je že davno izgubila stik z realnim življenjem ljudi, a se kljub temu nič ne spremeni. Vzpon desničarske politike v Evropi v razmerah vsesplošnega pomanjkanja, tudi vrednot, ter v družbi paradigme individualnosti in kapitalizma, nima veliko ovir; v Italiji, kjer nacionalistična Severna liga kotira zelo visoko, sploh ne.

Dandanes je tako teren za radikalizme dovzeten verjetno bolj kot kadarkoli v zadnjih letih, radikalizmi, še posebno tisti na podlagi nacionalne pripadnosti ali pa na podlagi osebnih okoliščin posameznika, so ob pomanjkanju kredibilnega glasu proti, ki bi mu ljudje verjeli, še posebno nevarni. Radikalno nevarne ideje pa zahtevajo radikalno resne odzive. Slovenski predsednik republike rad poudarja, od kod je doma, a od njega v preteklih dneh nismo slišali vznesenega »tega mi ne deli«. Čeprav je to tisto, kar bi moral sporočiti srednješolcem.

V formaciji, ki smo jo videli v Gorici, je bilo veliko vrstnikov tistih, ki so dan prej plesali četvorko. Skupaj z drugimi jih je družila pripadnost omenjeni skupini. Nihče, ki ni njen član, ne more biti del nje. Nisi se jim pač mogel pridružiti, četudi bi hotel z njimi deliti njihove misli. To so oni, ki sledijo pravilom in so vsi enaki. Vsi člani. Prenesti takšne izključevalne modele delovanja v okolje, kjer je mladih vse manj in ki je že patološko prepredeno z delitvami na naše in vaše, je lahko bolj nevarno kot se kratkoročno in na prvi pogled zdi.

Tokrat so prišli in odšli. Zdelo se je, da ta prostor ni njihov. A tišina, ki so jo prinesli, je bila tišina moči. Stuart Hall je dejal, da je zmožnost živeti z razliko vprašanje 21. stoletja. Zdi se, da to postaja resnično vprašanje naše realnosti.