Ekrani v ogledalu: Franja med dvema svetovoma

Kar nekoliko bled portret in prikaz dela zdravnice, ki se ji je Dwight Eisenhower zahvalil s posebno diplomo.

Objavljeno
20. september 2012 22.25
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura

Franja Bojc Bidovec in po njej imenovana partizanska bolnišnica Franja v grapi pri Cerknem sta simbol in pojem slovenskega partizanstva in humanosti tudi v najtežjih vojnih razmerah. V tem pogledu je Partizanska bolnica Franja vsaj v bližnjih državah spoštovan kulturni spomenik, ki je pridobil znak evropske kulturne dediščine in se upravičeno potegoval za vpis na Unescov seznam kulturne dediščine, kar je po povodnji leta 2007, ki je ta spomenik državnega pomena povsem razdejala, vprašljivo.

Nacionalna televizija se je odločila posneti dokumentarno-igrani film o legendarni zdravnici in vodji bolnišnice od januarja 1944 do konca vojne, predvsem pa vzornici humanega človeka Franji Bojc Bidovec (rojena 1913 v Nemški vasi pri Ribnici–umrla v Ljubljani leta 1985 na svoj rojstni dan) in režijo zaupala Jasni Hribernik. Scenarij temelji na pismih, ki jih je Franja pisala sinu (»V pismih, ki sem ti jih pisala, sem se sama sprehodila skozi svojo življenjsko pot … Beri jih …«) in na arhivskih slikovnih in filmskih oziroma televizijskih posnetkih, zasnovan pa je tako, da mlada študentka medicine prebira ta pisma, obuja Franjino zgodbo in išče sebe (v obeh vlogah nastopa Ula Furlan).

Treba je reči, da je zamisel kar izvirna, pa tudi, da »končni izdelek« ni najboljši. Arhivsko gradivo je že samo po sebi zgovorno, lahko bi ga dopolnjevali spomini več ljudi, ki so Franjo poznali kot človeka in kot zdravnico, namesto italijanske pesmi bi gotovo bila bolj ustrezna slovenska partizanska. Igrani del (poleg Ule Furlan nastopajo še Polona Juh, Aljoša Ternovšek, Domen Valič, Matevž Müller, Ana Vipotnik, Janko Petrovec, Enisa Brizani in Jaka Žilavec, glasbo je napisal Aldo Kumar) pa je »preveč lep«, da bi prepričal, in preveč podoben ameriškim, če ne celo španskim scenam.

Kar nekoliko bled portret in prikaz dela zdravnice, ki se ji je vrhovni poveljnik zavezniških oboroženih sil in kasneje predsednik ZDA Dwight Eisenhower zahvalil s posebno diplomo in besedami: »Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, vendar tega ne bomo nikoli pozabili.«