Tiskane izdaje
Britanske televizije so znane po adaptacijah slavnih literarnih predlog svojih romanopiscev. Med najbolj uspešne sodijo detektivske serije po romanih Agathe Christie in Arthurja Conana Doyla, v ospredje pa velja postaviti tudi Jane Austen, ki je vselej hvaležen material za ekranizacijo.
Cele generacije (žensk) še vedno lahko uživajo v njenih mojstrovinah, med katere denimo sodi legendarna serija Prevzetnost in pristranost s Colinom Firthom in Jennifer Ehle iz leta 1995. Tovrstne TV-produkte verjetno najbolje proizvajajo prav britanske televizije. V nasprotju z njimi se hollywoodski interes zdi – pa naj gre za Razsodnost in rahločutnost s Kate Winslet, Emmo z Gwyneth Paltrow ali Prevzetnost in pristranost s Keiro Knightley – da nikoli ne ustreže povsem avtoričini iskri ali subtilnim značajskim dramam angleškega podeželskega plemstva s konca 18. in začetka 19. stoletja.
Za BBC-jevo Emmo iz leta 2009 lahko rečemo, da postreže s pedantno obravnavo, kot smo je od britanske televizijske produkcije vajeni. Igra glavnih igralcev je prepričljiva, prav tako se lahko gledalec hitro vživi v prizore življenja angleškega podeželskega plemstva z vsemi njegovimi tegobami, spletkami in veselostmi.
V ospredju je lik Emme Woodhouse, radožive, inteligentne, privlačne mladenke, ki svoje poslanstvo vidi v oblikovanju novih primernih ljubezenskih parov v njeni okolici. Junakinja, ki jo od začetka zaznamuje aroganca vsevednosti, odraste skozi svoje spodletele aspiracije tedaj, ko se zave zgrešenosti mešetarjenja z usodami bližnjih.
V resnici adaptacije romanov Jane Austen sprožajo predvsem vprašanje, kje tiči užitek v njihovem branju in gledanju v 21. stoletju. Tegobe mladenk izpred dvesto let, ko je bila ženska podrejena moškim, eksistenčno odvisna od poroke, brez možnosti slediti lastni poklicni poti, prav gotovo niso glavne dileme današnje zahodnjaške ženske. Prav tako vse, kar pritiče življenju na angleškem podeželju, verjetno ne odgovarja na zagate današnjih mladih generacij.
Vselejšnja privlačnost romanov in televizijskih serij, narejenih po predlogah Jane Austen, je nemara v tem, da avtorica fantazmo uspešne združitve junakov v poroki naslika v dovolj iskrivem, radoživem, humornem tonu, pri čemer morajo njene glavne junakinje zmeraj skozi določeno vzgojo srca in duha. Poroka kot boljša perspektiva mladenke je tu vselej v senci tega, da se glavna junakinja zave neke svoje spoznavne in emocionalne zmote, s čimer v resnici postane samostojna in emancipirana ženska. Morda je najbolj provokativno in drzno politično sporočilo Jane Austen prav v tem, da poroka za žensko postane relevantna, ko je ne potrebuje več kot svoje preživetvene strategije. Ženska je emancipirana tedaj, ko se poroči zato, ker se hoče.
