Ekrani v ogledalu: onkraj radijskega jezikanja

Kako se slišijo slovenski radijski programi? Vse bolj prevladuje težnja po nasičenosti frekvence s spektaklom, najpogostejši prijemi, ki privabljajo poslušalstvo, pa so ekstatični avizi in živčni preklopi med skladbami, reklamami ter moderatorskimi vložki. Moderatorji vabijo k poslušanju tako, da govorijo enako kot navadni smrtniki, pri čemer knjižni pogovorni jezik prerašča v sleng, govor je afektiran, izvor sporočila pa zaseben ali partikularen. Skratka, radijski govorci se hočejo vzpostaviti kot »eni izmed nas«. Med razmeroma bogato izbiro komercialnih in nacionalnih postaj se na drugo stran te populistične težnje vztrajno in brez večjega hrupa postavlja tretji program Radia Slovenija, program Ars, pa tudi ostala dva – Slovenija 1 in Val 202 – sta v tem zgledna.

Splošni cilj vsakega medija, še posebej javnega, je težnja k univerzalnemu, kar pomeni preseganje partikularnega, zasebnega ter naslavljanje javnega interesa ali skupnega dobrega v vsebini in formi. Na ravni govora je orodje za preseganje partikularnega knjižni (pogovorni in zborni) jezik, ki je objektiven glede na regionalne oziroma lokalne izraze. Ideja knjižnega jezika in ohranjanja njegovega primata kot paradigme vsakega javnega posredovanja je, da se postavlja onstran teh razlik. Zahtevam knjižnega jezika v vsakdanjem življenju bržkone ni mogoče ustreči. Zato je mogoče toliko bolj ceniti medije, ki so ga – rečeno s prispodobo – zapisali v svojo »ustavo«.

O tem, da je knjižno slovenščino mogoče govoriti, torej priča zlasti program Ars, na katerem govorno izražanje ni podvrženo spakovanju in ne ustvarja nelagodja – kot je pogosto na ostalih postajah in v vsakdanu –, temveč velja za brezpogojno pravilo. To je nedvomno povezano z usmerjeno uredniško politiko programa, ki je v celoti posvečen posredovanju resne in umetniške glasbe, refleksiji kulture in aktualnega kulturnega dogajanja (oddaja o filmu Gremo v kino je v preseku domače radijske produkcije ena izmed najbolj lucidnih). Če vendarle ostanemo pri »problemu« govora, je življenjski projekt te postaje, na vseh ravneh, tako programski kot posredniški, stremeti k brezhibni tehniki. Napake niso predmet postmodernističnega šaljenja; lapsusu ne sledi smeh, temveč vljudno opravičilo; obstajajo določene brezpogojne avtoritete, denimo institucije pravilnega naglaševanja in sklanjatev; pa tudi produkcijsko gledano ponudi lepo poslušalsko izkušnjo. Skladbe, denimo, ne prekinjajo sredi zaključka.

Vsebina gre vedno z roko v roki z načinom predstavitve. V tem pogledu je institucija moderatorja ključna. Moderator lahko naredi objekt programa zanimiv in pomemben. To na neki ravni velja tudi za knjižni jezik, ki je v primeru Arsa dobro uporabljen in prav nič suhoparen. Če je lepa slovenščina v govornem registru vse bolj »mrtva«, Ars in določeni govorci, kot sta Igor Velše in Ivan Lotrič, pričajo o tem, da je lahko lep govor živahen in dostopen vsem. Ars je vljuden do ušes in intelekta. To je vse bolj redka, a toliko pomembnejša dobrina v javnem prostoru.